Ročni menjalnik

Urbana legenda v prestolnici pravi, da je neka Američanka nekdaj prišla na dopust v naše konce, najela avto in po dobrih stotih kilometrih ji je odpovedal motor. Nekateri šušljajo celo o luknji v pokrovu motorja. Se zgodi, kajne? Načeloma ne; če gre verjeti čenčam, pa se je gospodični pripetljal zgodil zato, ker je vseh 100 in nekaj kilometrov prevozila v drugi prestavi in z motornimi vrtljaji ves čas na maksimumu. Čudno, da se ji ni zdelo nič glasno. Mogoče je pa menila, da so evropski avti pač glasnejši. Kdo bi vedel ... Ja, avto je pač imel ročni menjalnik, ta pa je v Ameriki tako pogost kot prekmurska gibanica. Manj kot 5 odstotkov jih je čez lužo. Ne gibanic, ročnih menjalnikov. 

Ročni menjalniki v teh časih še vedno prevladujejo, pa ne za dosti. Okoli 52 odstotkov vseh vozil po svetu naj bi imelo ročni menjalnik, ostali pa eno od vrst samodejnega. Kakšna pa je sploh razlika?

Vsi ročni menjalniki imajo sinhrone oz. sinhronske obroče, kar pomeni, da se zobnikom ni potrebno povsem ustaviti, pa že lahko menjamo prestavo, obenem pa ob popolnem pritisku sklopke nikoli ne bodo 'zaškrtali'. Saj veste, to je tisti zvok, kot da ste med zobniki pozabili izvijač. Vse prestave razen vzvratne imajo sinhrone in če vam menjalnik med prestavljanjem spušča neprijetne zvoke, je lahko ravno sinhron okvarjen. Vzvratna ga, kot rečeno, nima, zato se morate vedno povsem ustaviti, preden prestavite v vzvratno. Nedvomno ste že kdaj poskusili ob počasnem premikanju in ste prejeli parajoč zvok brušenja zobnikov.

Ročni je najpreprostejši od menjalnikov in tudi najstarejši. Gre torej za sistem povezanih zobnikov, ki so v takšnih položajih, da lahko z enostavnimi premiki prestavne ročice izbiramo razmerje hitrosti vrtenja pogonske in odgonske gredi. Tem hitrostim oz. položajem zobnikov pravimo prestave. V prvi prestavi se odgonska gred tako najpočasneje vrti, v drugi malce hitreje itn. Za gladko prestavljanje med razmerji poskrbi sklopka, ki odklopi motor od menjalnika. Najpogostejše so plošče z enojno suho ploščo, ki sestoji iz kovinskega diska z oblogo za povzročanje trenja oz. lamelo, in je v sendviču med vztrajnikom motorne gredi in potisno košaro na pogonski gredi. Ko dvignemo stopalo s stopalke, vzmeti potisnejo disk nazaj v prostor med vztrajnik in potisno košaro, kar omogoča motorni gredi, da poganja zobovje menjalnika.

Tako, v srži je to to. Skozi leta so menjalniki dobivali vedno več prestav in danes imajo praktično vsi ročni po pet ali šest prestav, Porschejev celo sedem. A je menjalnik s šestimi ali pa štirimi prestavami bistveno drugačen? Sploh ne. Tisti z več prestavami imajo poleg samo dodatne zobnike, princip pa je kajpak enak. Takisto ni bistvene razlike med modernimi menjalniki in tistimi, ki so stari 50 let ali več. Ob lepi, normalni vožnji in brez pozabljanja izvijača med zobniki se z menjalnikom brez potrebnih posegov lahko naredi tudi med 200 in 300 tisoč kilometrov. Če pride do težav in je, denimo, potrebna zamenjava menjalnika, potem pa so ročni tudi bistveno cenejši od samodejnih. 

Cela znanost, kajne? Pa je samo ročni menjalnik, ki je med nami že skoraj toliko časa kot avtomobili sami. Aja, v Ameriki je lahko ročni menjalnik studi super protivlomni aparat, poglejte si zgornji video!