Božičku smo ukradli eRudolfa

V glavni vlogi je bil MAN eTGE, ki so ga zelo domiselno poimenovali eRudolf, saj je opravljal delo Božičkovih sani en mesec na Bledu. Namesto daril je vozil potnike, ki so lahko uživali v tihi vožnji, kar za kombije niti najmanj ni značilno, v obilici prostora, kar od kombijev seveda pričakujemo, in v gretju vsakega sedeža posebej, kar niti lastnost boljših avtomobilov ni. Zasluga gre seveda MANovemu centru za predelave, kjer je bil narejen eTGE, ki smo ga tudi sami zapeljali. Tam predelujejo in dodelujejo prestižne avtobuse po željah naročnikov, zato je imel eRudolf lepa lesena tla, posamezne sedeže z naslonjali za roke in dodatno izolacijo, da potnikov ni zeblo.

Tudi spredaj je dobro poskrbljeno za potnike, najbolje bo seveda, če tam sedita dva, ker lahko sredinski sedež podreta in s tem ustvarita naslon za roke in priročno odlagalno površino. Prvi električni potniški kombi v Sloveniji pa je bil za nas zanimiv predvsem zaradi tehnike.

Odlično se je izkazal na kratkih vožnjah, ker za dolge s premajhno baterijo ni namenjen. Vanjo lahko shranite za 36 kilovatnih ur energije, kar zadostuje za doseg okoli 100 kilometrov po mestu, na avtocesti, kjer je največja hitrost omejena na 90 km/h, pa ravno okoli 90 km. Res, da smo ga preizkusili pozimi, ko se električna vozila najslabše obnesejo, ampak to so pomembni podatki za tiste, ki boste resno razmišljali o takšnih vozilih. Po polnjenju na javni polnilnici in dokaj lepi vožnji je računalnik pokazal največji doseg 113 kilometrov, kar ne bi bilo težko doseči, če bi bile vožnje kratke in z veliko ustavljanja ter majhno povprečno hitrostjo.

Veliko je bilo primerov, ko smo videli ogromen potencial za tovrstna vozila; na primer v manjših občinah za prevoz otrok v šolo, v muzejih, kjer se je potrebno premikati z ene lokacije na drugo, na letališčih, kjer se potniki ne smejo gibati prosto po površinah, skratka povsod, kjer relacije niso dolge, so pa vozila stalno v pogonu. Za voznika to pomeni tudi zelo udobno vožnjo, saj so speljevanja še kako enostavna, pospeški pa kljub le 100 kilovatom največje moči motorja (136 KM) v praksi zelo dobri, kot smo preizkusili v realnem prometu, ko smo vedno prvi speljali in pripeljali do naslednjega semaforja.

Tiha vožnja je po eni strani udobna za potnike, po drugi pa ni nadležna za prebivalce na stalnih poteh. Največja prednost so seveda emisije, ki jih tukaj neposredno ni. Nobenega smradu neogretega dizelskega motorja, le prijetna vožnja med ljudmi, ki morajo biti dejansko še najbolj pozorni na tišino vozila. Majhna baterija je seveda velik hendikep, bi bila pa večja tudi bistveno dražja in težja. Hitro polnjenje je možno na polnilnici z enosmernim tokom do 40 kW, na izmeničnem pa do 7,2 kilovata. V prihodnosti si seveda lahko obetamo tudi bolj zmogljive različice z daljšim dosegom in bolj smiselno razporeditvijo notranjosti, kot je bila pri eRudolfu, ki je bila v osnovi namenjena prevozu potnikov na kratke razdalje, vseeno pa je imela še vedno zelo velik tovorni prostor, ki bi na takšnih vožnjah večinoma ostal prazen.

Cena testnega eRudolfa z drago predelavo je bila 63 tisočakov brez DDVja, ampak so pri MANu že izračunali, da so stroški enaki kot pri dizelskem, ko vse potegneš pod črto, tako da počasi bo vse več takšnih vozil tudi na naših cestah. Nam je bil zelo všeč ravno zaradi tihe vožnje, obilice navora takoj pri speljevanju in seveda zadovoljstva potnikov.

Moč motorja: 100 kW (136 KM)
Največja hitrost: 90 km/h
Baterija: 36 kWh
Cena: 63.000 EUR (brez DDV)