Fantastična prihodnost na plečih tegob

In prav je tako, Charles, ki se je v ameriškem Connecticutu rodil okroglega leta 1800, je namreč izumil gumo kot takšno oz. postopek vulkanizacije in kot vsi dobri izumi se je tudi ta odkril po naključju. Nekega zimskega dne leta 1839 je namreč po nesreči ugotovil, da lahko z dodajanjem vročine in žvepla konkretno spremeni lastnosti gume. Kaj točno je ob tistem času počel, nas ne vprašati, je pa dejstvo, da temu postopku dandanes pravimo vulkanizacija. In tako se je rodila masa, ki je in bo tvorila vse avtomobilske pnevmatike od tistega trenutka dalje. Oziroma od leta 1844, ko je zanjo prejel patent.

Pot do odkritja ni bila lahka, Goodyear v času svojega prebliska namreč ni bil dobrega zdravja, še manj pa finančnega položaja. Štorija pravi, da je, ko je enkrat vedel, da žveplo spremeni kavčuk v uporabno gumo, obsesivno razvijal formulo do te mere, da je bil primoran prodati vse svoje premoženje, vključno namizni pribor in krožnike, nakar si je slednje naredil kar iz gume. Temu pravimo predanost. Tudi sicer ni živel nič kaj lagodno življenje, bilo je prežeto z bankrotom, lakoto, boleznijo in smrtjo. Šest od njegovih dvanajstih otrok je umrlo ob rojstvu.

Podjetje The Goodyear Tire & Rubber Company pa je bilo ustanovljeno leta 1898, 28 let po njegovi smrti. Ko je umrl, je bil za 200.000 dolarjev v dolgovih, ampak sčasoma je njegova družina unovčila njegov uspeh in inovativnost, še najbolj njegov sin, ki je s podedovanim talentom postavil temelje za proizvodnjo čevljarskih strojev. Niti Goodyear niti njegova družina niso bili povezani s podjetjem, ki ga poznamo danes; to le v počastitev genialnosti nosi njegovo ime. No, Goodyear, ki ima štab v ameriškem Ohiu, je danes največja tovrstna firma na svetu, ki na letni ravni obrne več kot 18 milijard ameriških dolarjev prometa in zaposluje 67 tisoč ljudi.

Avtomobilska industrija se razvija z bliskovito hitrostjo, le pnevmatika navidezno ostoja takšna, kot je že nekaj desetletij. Ko pomislite na avtomobilsko gumo, se vam verjetno najhitreje v mislih porodi črn obroč, kajne? Načeloma 'glavcam' pri Goodyearu tudi, kar pa ne pomeni, da ne znajo razmišljati izven okvirjev in imajo vizijo, da nekoč pnevmatike sploh ne bodo več obročaste, temveč marsikaj drugega. Denimo, krogle. Ja, krogle, ne le okrogle.

Eden izmed takšnih konceptov, ki nas je zelo prevzel na letošnjem ženevskem avtosalonu, je gumijasta sfera, ki ji pravijo eagle-360 urban. Koncept ni čisto nov, smo ga videli v Ženevi že lansko leto, je pa bil tokrat pošteno nadgrajen in z dodatno besedo v nazivu - urban. Za mesta, torej. Seveda je ta koncept zamišljen le za popolnoma avtonomna vozila nekje v niti ne tako bližnji prihodnosti, da smo si na jasnem. Torej, gre za gumijasto sfero s t. i. bionično kožo, prepredeno s senzorji, ki služijo kot tipala in ves čas skenirajo cestno podlago in tako pnevmatiko prilagajajo razmeram. Neprestano je povezana z avtomobilskim računalnikom, ki z umetno inteligenco sam preceni, na kakšen način naj se guma prilagodi razmeram na cesti. Na podlagi informacij, ki jih posreduje o vremenu in teksturi ceste, sistem spremeni profil, da v največji možni meri ustreza cesti. Komponente pod zunanjim plaščem namreč spremenijo posamezne delčke profila in s tem spremenijo lastnosti gume. V praksi to pomeni, da v dežju guma dobi majhne vdolbinice, na suhem asfaltu pa se površina pnevmatike za boljši oprijem zgladi. Pri Goodyearju podkožje urbanskega orla 360 primerjajo z delovanjem človeških mišic.

Pnevmatiko so 'natisnili' s 3D-tiskalniki, če vas zanima. Material seveda ni klasična guma, temveč nekaj, čemur pravijo superelastični polimer, ki se lahko razteza in krči ter novo obliko tudi obdrži. Zunanji plašč obdaja peni podoben material, ki je dovolj močan, da obdrži prilagodljivost navkljub teži avtomobila, ki jo nosi. Ni pa to vse, kar počne: pnevmatika je namreč tudi napredno povezana z ostalimi udeleženci v prometu. Ostalim avtom v bližini posreduje informacije o tem, kako se je podlagi, ki si jo delijo, prilagodila, če se je to obrestovalo ipd. Za nekoga boste tako poskusni zajček, spet drugič pa nekdo drug za vas.

In to še tudi ni vse. Da je celoten koncept še bolj neverjeten, se pnevmatika še sama celi oz. popravlja. Če se ta bionična koža poškoduje, senzorji zaznajo točno lokacijo poškodbe in zopet spremenijo površino, da se poškodba ne širi dalje. 'Zdravljenje' se prične tako, da se pnevmatika suče na drugačen način in poskrbi, da se poškodovani del ne dotika več površine. Naslednji korak je pritekanje materiala proti poškodovani točki in krpanje luknje. 

Pameten koncept, ni kaj. Vse se sliši zelo futuristično, kajne? Morda zato, ker tudi je. Ampak na takšnih odštekanih idejah temelji razvoj, zato damo Goodyearovcem samo dva palca navzgor.  

Jean-Claude Kihn, glavni mož podjetja Goodyear za Evropo, Bližnji Vzhod in Afriko, je dejal, da se bo na križišču avtonomije, mobilnosti in povezljivosti zgodila revolucija. Ko bo prišlo do tega, bo tehnologija pnevmatik pomembnejša kot kadarkoli prej. »Za uspešno navigiranje se bodo avtonomna vozila prihodnosti morala sama spoprijeti z nešteto neznankami, s katerimi se srečujemo pri vsakodnevnih vožnjah. Za to pa bodo morala črpati podatke v realnem času, se stalno učiti in prilagajati«, je še povedal g. Kihn. Prepričan je, da bo Goodyear v samem centru te revolucije. 

Na našem planetu imamo danes po en kultiviran kavčukovec na dva človeka. Tri milijone ljudi neprestano pobira njegov dragocen tekoči plod - kavčuk. In Združene države Amerike uvozijo približno polovico vsega kavčuka na svetu. Večina ga gre seveda v Goodyear. Ta celotna megalomanska industrija pa se lahko za svoj obstoj zahvali tistemu malemu fanatiku, ki je imel vso pravico biti nečimrn, a ni bil - g. Goodyearu. Človeku, ki se mu v času njegovega življenja izumi nikakor niso obrestovali in ki zagotovo ni predvidel, da bodo na rovaš njegovih s krvjo prigaranih izumov nekoč morda samodejno vozili avti z gumijastimi kroglami namesto klasičnih obročev.

Zapisal je: »Življenje se ne sme meriti le po merilu dolarjev in centov. Nisem na mestu, da bi se pritoževal nad tem, da bodo drugi želi, kar sem jaz posejal. Človek lahko žaluje le takrat, ko seje, a nihče ne žanje.«