Cestni vlakec smrti

Najprej je bila ideja. Pet let so jo držali pri Subaruju, preden so se z njo odločili stopiti do Toyote. Sestanek pri njih je razkril, da tudi Toyota razmišlja podobno in bi rada kupcem ponudila majhen, športen in zabaven avtomobil. In sodelovanje se je začelo, dva meseca pozneje je bil izdelan načrt, manj kot leto pozneje je na cesto zapeljal prvi avtomobil. Avtomobil, ki poskuša znamki Toyota dodati nekaj duše, ki jo je v zadnjih letih z dolgočanimi ekološkimi hibridi izgubila.

Naj spomnim, Toyota je pravi mojster v izdelovanju športnih avtomobilov in GT86 sploh ni njen prvi poskus. Pred tridesetimi leti so se po cestah vozile supre, ki še dandanes ostajajo mokre sanje mnogih. Pa model celica, ki je že v sedemdesetih navduševal športnih vozil željne kupce in je bil v osemdesetih tudi dirkalnik v zloglasni skupini B. In predhodnik avtomobila na fotografijah, toyota corolla AE 86, znameniti hachi roku, ki še dandanes navdušuje drsenja v ovinkih željne voznike. In če gremo v novejšo zgodovino, lexus LF-A, superšportnik z motorjem, ki se zavrti hitreje, kot se lahko dvigajo kazalci na merilniku hitrosti, in je nasploh brutalen. Toyota torej zna.

GT86 je njihov zadnji športni proizvod. Recimo mu športnik za vsakogar oziroma skoraj vsakogar, ker stane le okoli trideset tisočakov, kar je podobno ceni 'hot hatchev', torej športnikov tipa megane RS, golf GTI in focus ST. Z drugačno zasnovo in zadnjim pogonom pa je seveda od njih popolnoma drugačna. Za začetek, sedeža sta le dva. Tehnično gledano so sicer štirje oziroma gre za zasnovo 2+2, vendar na zadnjih sedežih ne more sedeti nihče. Celo majhni otroci v otroških sedežih ne, ker njihove noge segajo preveč naprej in jih stisne naslon sprednjih sedežev. Preverjeno pa še sedež sem komaj potisnili skozi odprtino v vratih. Za dva je torej GT86 in to je povsem zadosti. V avtomobilu za uživanje je še sopotnik s svojimi komentarji lahko preveč in na srečo se vrata dovolj na široko odprejo, da mu lahko kar pred semaforjem zaukažemo evakuacijo.

Sedi se nizko, z zadnjico se zdi, da boste vsak čas podrsali po tleh. Nizek je tudi strop in vse skupaj deluje malce utesnjeno, kot v športniku tudi mora. Okolje je bolj kot ne špartansko, plastika trda, opreme ni veliko, a je tudi ne boste pogrešali, pomembno je le, da stikalo za izklop sistema ESP tega izključi. Da, izključi, do konca! In to je dobro, ne, to je odlično. Ta avtomobil so namreč izdelali z eno samo mislijo, da bo zabaven in sila enostaven za drsenje skozi ovinke. Oboje jim je tudi uspelo, vendar zmožnosti drifta jemljite z rezervo. Ker je moči dokaj malo, to je 147 kilovatov, in je motor atmosferski, je avtomobil pri nizkih vrtljajih len. To pomeni, da boste v suhem vremenu na kakšni serpentini zadek le stežka spodbudili k pobegu. Na mokrem ne bo težav, drugače pa ne bo šlo z lahkoto, kljub temu da so serijske gume dokaj ozke in naj bi hitro popustile. Se pa motor zelo rad zavrti in ob tem oddaja dokaj prijeten zvok, ki od zunaj deluje bolj suvereno kot znotraj. Ob tem ni preglasen, če se boste vozili po avtocesti, zato dejansko ni naporen, razen če vam takšen tip vozil itak ni všeč. Ampak potem tega najbrž ne prebirate, kajne?

Z malo vaje ali iznajdljivosti bo šlo tudi drsenje, predvsem pa boste ves čas navdušeni nad lego avtomobila. Pri umirjeni vožnji blaženje ni pretrdo, ne more se sicer primerjati z udobjem naših rapidov, ampak hrbtenica vseeno ne bo trpela. Še bolj fascinanten je avtomobil takrat, ko se boste z njim resnično zapodili hitro. Pogosto bo v zavoju zadek malenkost zdrsnil, kar boste takoj čutili na volanu, ker je krmilni mehanizem briljanten, ampak ga popravljati sploh ne bo treba, ker se bo sam. Ultra zabavno, vam rečem. Princip je podoben kot pri mazdi MX-5, vendar je moči tukaj več in vozniška izkušnja boljša. Lahko bi rekel, da sta tekmeca tega avtomobila še nissan 370Z in porsche boxter, ampak sta oba močnejša in dražja. In zagotovo vsaj 370Z ni tako prepričljiv in lahkoten v zavojih kot GT86. Volan lepo sede v roke in je neposreden, ročica menjalnika je blizu in nadvse natančna, sedeža pa hrbet lepo objameta. Ti trije elementi so v športnem avtomobilu zame osebno najbolj pomembni in tukaj si prislužijo petico.

Porabe goriva sploh nisem želel omenjati, ker se mi ni zdelo pomembno, pa jo bom vseeno, ker je bila nenavadno majhna. Ko smo se vozili lepo, ni presegla sedmih litrov, vsemu uživanju navkljub pa se je po koncu testa zaključila manj kot pri devetih. In to je super, čeprav morda celo pričakovano. Bokserski motor skrbi za nizko težišče, posledično ni potrebnih toliko ojačitev, da se vse skupaj ne zvija in je masa avtomobila lahko majhna. Ker je silhueta nizka, tudi upora ni veliko.

Zadržki? Hja, največji zadržek je dejstvo, da avtomobila ni več v moji garaži. Drugače pa jih skorajda nimam. Morda, ampak res morda, bi si želel bolj agresivnega sprednjega dela, ker je malce preveč pomehkužen, vsaj v primerjavi z zadkom, in kakšnega konjička več pod pokrovom. Ravno zaradi zmogljivosti v spodnjih vrtljajih, kar bi lepše rešil kompresor in ne turbina. Ta bi kvečjemu pokvarila tisto odzivnost na pedalu, ki jo ponujajo atmosferski motorji. Če bi nekomu, ki nima vozniškega izpita in ne razume užitka v vožnji, želel pokazati, zakaj je vožnja avtomobila lahko res uživancija, bi ga zapeljal s tem avtomobilom. In to naj vam pove dovolj, da je avtomobil briljanten. Pa še pet let garancije ima. Toyota pač!