Al'dente

Res je, dobre 'pašte' ne zna skuhati vsakdo. Špageti, tortelini, ravioli, makaroni, farfalle, trofie… Pa omakice bolognese, pesto genovese in nadevi rikote s špinačo ali jurčki in pršutom pa še z oljčnim oljem ter parmezanom zabeljeno… Mmmmmm! Če bi mene vprašali, kam naj testnega punta uvrstim, če že med pašto izbiram, potem naj bo punto evo tortelin. Napolnjen s kozjim sirom in pikantnimi sušenimi paradižniki. Ter serviran z baziliko; za okras seveda.

Zakaj tako? Ker izgleda dobro, privlačno. Ker so njegovi, po večini le okrasni in nepotrebni dodatki, zunaj in znotraj, tam samo zato, da bi še bolj zbujal sline. Res, všečen je njegov dinamičen izgled, všečni so dodatki črne matirane plastike, všečna italijanska pripadnost. In kot odličen nadev v tortelinu sovpada s testnim puntom njegova notranjost. Ne duha ne sluha več o slabih sestavinah. Lično izdelana, iz kakovostnih materialov in zelo dobro je sestavljena njegova kabina. Razgibanosti in živahnosti tu ne zmanjka. Getejevske poteze mu godijo, prav tako pozornost v detajlih. Skladno z barvo karoserije oprema sport ponuja namreč isti odtenek pri šivih, ki krasijo krepko profiliran odličen volanski obroč ter školjkaste, a za konkretno podporo telesa premehke sedeže.

Pikantnost je poudarjena še s ponovno istim obarvanjem okrasnih letvic in kljuk na tapiserijah vrat. Ambientalna osvetlitev, ki sije izpod airbaga na sopotnikovem delu armaturne plošče ter v vratnih odpiralih, ne dosega svojega namena; ledeno bela barva se krega z opečnato barvo merilnikov in vseh stikal, zato vse skupaj izgleda pravzaprav precej ceneno. No, obratno, dober občutek pa vliva steklena streha, sestavljena iz dveh segmentov, pri čemer se prvi za povrh kot strešno okno še na široko odpre. Po drugi strani smo že vsi naveličani puntovega in identičnih Fiatovih potovalnih računalnikov, ki z grobim matričnim prikazovalnikom in s premikanjem prikaza podatkov samo v eno smer izpade zastarelo. Podobno kot nepreglednost tipk klimatske naprave med vožnjo ponoči.

Slastni del fíle pa pri testnem puntu predstavlja njegov pogon. Tehnologija multiair je sveža, tehnološko sodobna in temu avtomobilu pisana na kožo. 1,4-litrski turbobencinski agregat s hidravličnim odpiranjem ventilov ter variabilno turbino je prepričljiv stroj v katerikoli situaciji med vožnjo. S skoraj sto kilovati moči in slabimi 210 Nm navora od 1750 vrtljajev naprej zlahka zadovoljuje željam voznika. Visoka odzivnost je njegova ekskluziva, sploh zato, ker se ta moč najbolj izkazuje pri nižjih vrtljajih in ker je avtomobil tudi sorazmerno lahek. Popolnoma zgrešena sestavina je v tem loncu le petstopenjski menjalnik, ki zahteva ob višjih hitrostih nesmiselno priganjanje motorja, pa še za prestavljanje je takšen, kot bi s kuhalnico po pašti mešal.

Sicer je odlično tudi podvozje, ko gre za dokazovanje kapacitete avtomobila; za normalno vožnjo pa je njegova pikantnost preostra, saj je poskakovanja in stresanja odločno preveč. Tem atributom zmorejo zlahka slediti zmogljive zavore, ne more pa jim slediti bledo krmiljenje avtomobila, saj je servo mehanizem volanskega obroča nastavljen popolnoma nevtralno in preveč posredno, občutek na volanu pa tako vedno labilen. Kaj pa poraba? Ne, kljub vsem prijemom punto evo 1,4 multiair sport ni varčen avtomobil. Normalna vožnja zahteva dobrih osem, konkretnejša pa slabe štiri litre več na sto prevoženih kilometrov. Pri tem tudi ekološko naravnani sistem S&S (Start & Stop) prav nič ne pomaga. Tudi mnogo zmogljivejši in po litraži večji motorji zmorejo pri konkurenci popiti krepko manj.

No in še nekaj o 'pašti'. Najboljša je 'frišna', kuhana pa mora biti seveda al'dente. In punto evo je ravno takšen. Le nadev si še vedno lahko izberete sami. Dekoracijo pa seveda tudi.