Šesta generacija

Danes, po štirinajstih letih lahko rečemo, da se je ibiza skozi ves ta čas uspešno uveljavljala in dokazovala. Po druženju s šesto generacijo, ki je šele pred kratkim zapeljala na ceste, lahko temu ponovno pritrdimo. Res je, vsaka nova generacija ibize predstavlja pri Seatu prelomnico na nekaj novega, precej boljšega in drugačnega. Šesta generacija prinaša predvsem nov hišni stil, nove oblikovalske prijeme ter novo filozofijo, s katero bi Seat rad obdržal ali povečal svoj tržni kos torte.

Občutki pa ostajajo mešani. Športnost pri avtomobilu nedvomno ostaja na prvem mestu; ko gre za zunanji izgled in tudi ko se dotaknemo notranjosti. Kroj ostrih linij na pločevini postaja trendovski, veliki razpoznavni detajli so dobrodošli. Prijetnost ibize je korektna; všečna spredaj in s strani, na suhoparnost zadka se je potrebno pač privaditi. Agresivnost posameznih detajlov pa ugodno vpliva na ibizino športno noto. No, kot celota je navzven homogena in zna zadovoljiti, le na robovih ji manjka kakšen manjši modni dodatek v obliki spojlerja ali pragu, da bi ji lahko rekli, da je seksi. Vpričo sedemnajstpalčnih koles ter čustveno rdeče barve, ki je krasila testni primerek.

Notranjost ibize ubira svojo pot. Pohvalno je, da ne sledi globalnim trendom, pač pa jo Seat razvija samostojno, po lastnih občutkih. Tudi tukaj jim je uspelo. Takoj je jasno, da v ibizi inženirji niso niti v kabini niti v prtljažniku ustvarjali prostorskega čudeža, pač pa so notranjost uredili kompaktno in v stilu karakterja avtomobila. Sodoben pristop je razviden iz njene oblike, uporabljenih materialov, barvnih kombinacij ter končne obdelave površin. Vključno z lično izdelanimi detajli tipk ter res privlačno grafiko merilnikov. Vso modernost notranjosti pa nekako zagrinja občutek 'medicinske sterilnosti' zaradi obilice umetnih mas, ki obdajajo potnike v avtomobilu.

Zato pa se ibiza odkupi z odličnimi školjkastimi sedeži, ko gre za opremo sport, majhnim in za vrtenje všečnim usnjenim volanskim obročem, dobro preglednostjo in precejšnjo opremljenostjo. Seatu gre vseeno zameriti par stvari, ki so nove z ibizo vred. Digitalizirani merilnik nivoja goriva je 'neviden', indikator temperature motorja manjka, v francoskem stilu za volan postavljena ročica za upravljanje avdionaprave je preveč oddaljena od prstov, logika nastavljanja prezračevanja kabine je nelogična. Največ kritike pa gre na račun kot klobasica tenke in surovo plastične ročice ročne zavore.

Ko gre za vožnjo, se ibiza pričakovano izkaže v najboljši luči. Športno podvozje, ki je serijsko v tem paketu opreme, zna biti zelo udobno in hkrati kleno; odlična vodljivost je v ibizinih genih, stabilnost v smeri ji je pisana na kožo, neželenega nagibanja ni niti pri najostrejših vijuganjih. Zaradi tega je dobro počutje za volanom še boljše, vožnja ob ustrezno motorizirani ibizi pa bi bila čisto veselje. Ustrezno motorizirani, ker je takšna motorizacija, kot si jo lasti testno vozilo, enostavno neposrečena.

1,4-litrski bencinski agregat deluje kljub svojim 85 KM vselej podhranjeno, bodisi ob speljevanjih, na klancih ter pri prehitevanjih pri povsem normalnih hitrostih. Motor nima veselja do vrtenja, v spodnjem območju vrtljajev deluje za povrh še leno. Zgolj takšnih zmogljivosti ne bi smeli pustiti takšni ibizi. Še dobro, da so prve tri prestave v ročnem petstopenjskem menjalniku izračunane precej kratko in s tem vsaj delno zadovoljijo tisto, kar kupec pri avtomobilu pričakuje že v osnovi. A tudi na področju izbire motorjev je že in bo v prihodnje seznam še zajetnejši, zato se ni bati, da ne bi našli prave kombinacije, ki bo napravila ibizo takšno kot mora biti.

Avtomobilska čustva nadaljujejo svojo pot in šesta generacija ibize je že del njih. Ponovno uspešno. Za začetek seveda. Uporabno in zaenkrat le značajsko športno.