Poševnooka lepotica

Včasih je razvoj proizvodov prav prijetno opazovati, ker se lahko pri medsebojno povsem različnih stvareh pogosto opazi enake smernice v razmišljanju. Vam ponudim primer: proizvajalci tabličnih računalnikov se pri razvoju svojih produktov vedno ozirajo le na svoje neposredne tekmece in sicer do te mere, da je njihov izdelek približno enako dober in od tekmeca morda boljši le v kakšni malenkosti, recimo, da je le malo cenejši. Da bi ponudil mnogo več, ni potrebno, ker za nekaj dodatnih kupcev nima smisla vlagati številnih milijonov v razvoj.

Enako je pri avtomobilih. Elantra ima zato zoprno zajedajoča se vodila prtljažnika, ker jih ima lahko, saj jih imajo tudi tekmeci. Ker so med njimi večinoma limuzine, je takšna tudi elantra, pa čeprav bi peta vrata, kakršna ima denimo rapid, še kako prišla prav. Sem prepričan, da bi bila na evropskem trgu že zgolj zaradi tega elantra bistveno bolj priljubljena. Da bi prtljažnik lahko odprli od zunaj, ne tudi tega ni. Razumete, kaj ugotavljam? Da se očitno ni potrebno truditi z inovacijami ali pa pač s stvarmi, ki so dandanes v drugih segmentih že povsem samoumevne, če tudi tekmeci nimajo tega. Ker so ugotovili, da bodo očitno prodali prav toliko.

Ampak kakšen atribut je vseeno potrebno imeti v rokavu, če želimo stvari prodajati. Elantra ima vsaj dva, prva je dobra cena, drugi pa zmogljiv bencinski motor, ki je svojevrsten posebnež. Konec koncev privablja tudi z obliko, ki je simpatična, ker pri Hyundaiu že nekaj let znajo oblikovati avtomobile povsem po evropskem okusu. V pravi barvi in z malce večjimi platišči ji ne bo nihče prisodil nadvse ugodne cene. Nemara jo bo kdo na hitro zamenjal celo za večjega in bolj eminentnega i40.

Barvno suhoparna se mi zdi le znotraj, kjer sem pogrešal malce več raznolikosti. Konec koncev se lastnik v avtomobilu več časa vozi, kot pa si ga ogleduje parkiranega v garaži. Res je sicer, da vas tudi elantrini tekmeci ne bodo ne-vem-kako navdušili pri notranjosti, ampak večina vseeno zna pokazati nekaj več barvne raznolikosti, ki jo seveda pri bogatejšem paketu style lahko dobite, a je potem cena avtomobila že višja. Da so materiali bolj trde sorte, me ne moti, ker so takšni tudi pri tekmecih in še bolj zato ne, ker med vožnjo nič ne škripa. Pravzaprav vas pri položaju za volanom kaj dosti ne bo motilo, ker stikal ni preveč in so tudi smiselno razporejena, morda je le volanski obroč nekoliko prevelik za moj okus in meni osebno se zdi modra osvetlitev merilnikov že zdavnaj preživeta. Sicer pa je okolje dovolj dobro, če izvzamem, da je vse skupaj precej barvno monotono. Tudi prostora je dovolj, konec koncev gre za več kot stiri metre in pol dolg avtomobil.

Pri elantri lahko pohvalim še prostornost, saj je tudi na zadnjih sedežih prostora dovolj, da odrasli brez težav sedimo tam, in tudi prtljažni prostor je s 420 litri kar prostoren, ima pa dokaj majhno odprtino, kar seveda je hiba. V bistvu je karakterno elantra bolj umirjene sorte avtomobil, zato ni posebej trda, ampak raje bolj elegantno blaži neravnine in se posledično nekoliko bolj nagiba v zavojih. Brez skrbi, ne boste mislili, da ste na barki, ker ni prehudo, vseeno pa to ni avtomobil za hitra ovinkarjenja. Pri pretiravanju boste hitro čutili, kako nos vozila izgublja potrpljenje in želi v zavoju ubrati kar pot naravnost.

Zamere? Večine kupcev to ne bo kaj dosti motilo, a občutek na volanu ostaja ena največjih zamer in hib vozil te znamke. Električni servomehanizem je slabo komunikativen in čeprav bi nemara mislili, da vas bo to motilo le pri resnično hitri vožnji, ko je potrebno natančno vedeti, kaj se dogaja pod kolesi, ni tako. Težava je, da električna podpora skrbi za povsem nenaravno gibanje. Ko boste po zavoju poravnali volan, bo slednjega kar odneslo proti središčni legi, bistveno hitreje kot bi bilo to naravno in dokler se tega ne boste navadili, boste pogosto s cukanjem nehote pretresali potnike. Vse skupaj je dejansko nadležno tudi potem, ko se voznik takšnega učinka že navadi, saj je potrebno ves čas biti pozoren in močno držati volan.

Sicer pa zmore elantra tudi precej hitro nabirati hitrost, ker ima 1,6-litrski atmosferski motor skoraj sto kilovatov. Že skoraj nismo več vajeni takšne moči brez pomoči turbopuhala in čeprav navora ni veliko, zna biti elantra kar živahna. Za poskočnost je treba motor zavrteti nekoliko bolj, ampak cenim dejstvo, da je lepo odziven že pri najnižjih vrtljajih, kot je to značilno za atmosferske agregate. Zlahka se boste v peti prestavi peljali le petdeset kilometrov na uro pa bo motor prav zdravo grgral. Tudi ko boste pohodili plin, bo brez obotavljanja pospešil, pri tem prav nič cukal, kar je vrlina, na katero večina turbomotorjev lahko kar pozabi. Zahvaljujoč šestim prestavam niti na avtocesti ni preglasen in dejansko se mi motor zdi ena boljših lastnosti avtomobila. Verjetno je na dolgi rok mnogo bolj zanesljiv od turbobencinskih predstavnikov, obenem pa tudi porabi čisto spodobno. Na testu je zahteval okoli sedem litrov, kar je dovolj malo.

Oprema comfort je na sredini ponudbe in že pomeni dvopodročno klimatsko napravo, dežni senzor, vsa stekla so električno pomična, skratka med opremo ni le najbolj nujno. In posledično je cena zelo suverena, saj takšen avtomobil, kot ga vidite na fotografijah, dobite že za dobrih štirinajst tisočakov. S kar nekaj opreme, precej zmogljivim motorjem (edinim v ponudbi), predvsem pa z zelo prepričljivo obliko in le malo stvarmi, ki vam bodo šle v nos.