Toyota i-road

Mednarodna premirera

Avtor prispevka: Anže Jereb

Znance kar pogosto zanima, nad katerim avtomobilom sem bil do sedaj najbolj navdušen. Kateri je bil najdražji, najhitrejši, najboljši? Pri svojem odgovoru večinoma zavijem proti dragim športnikom, a včasih povsem neupravičeno. Tudi mali i-road je tako poseben, da mi bo še dolgo ostal v spominu.

Deli Natisni

Foto: Miha Kokalj

15. 9. 2016 ob 23:00

Komentarjev: 0

Toyota i-road ni najdražji avtomobil, ki sem ga kdajkoli peljal. Je pa najbolj poseben.

Toyota i-road ni najdražji avtomobil, ki sem ga kdajkoli peljal. Ni najhitrejši, najbolj udoben ali pa najbolj varen. Je pa skoraj najbolj poseben in vozniško zanimiv avtomobil v moji karieri. Če mu sploh lahko rečem avtomobil, kajti kolesa so le tri, nagiba se kot motor, zmore pa le 45 km/h. Pa vam kljub temu zagotavljam, da je vsak meter vožnje z njim prava dogodivščina, nasmeh na ustih pa zagotovljen.

V bistvu je i-road posebnež že zato, ker ga ne morete kupiti. Je plod projekta mestne mobilnosti, dogaja pa se le v dveh mestih na svetu. Večje število vozilc je v Tokiu, nekaj pa v mestu Grenoble v Švici, a vse skupaj govorimo le o nekaj deset primerkih. Zato je tudi cena prava neznanka, a znesek na posamezen i-road zaradi maloserijske proizvodnje gotovo orosi oko. Namen projekta je ugotoviti, če najem majhnega in okretnega vozilca v mestih pride do izraza, i-road v mestu Grenoble namreč s posebno kartico, ki jo dobite po registraciji, enostavno odklenete, se z njim zapeljete do želenega cilja in ga tam na enem od posebnih postajališč enostavno pustite. Lokacij za prevzem in vračilo je po mestu kar 27, te ponujajo 120 polnilnih mest, zato je i-road vedno pri nogi.

Vožnja v začetku zahteva nekaj privajanja, ker zavija zadnje kolo. Torej je potrebno zaviti, še preden do ovinka sploh pripelješ, bočno parkiranje je otročje lahko, tudi zato, ker je i-road širok le 87 centimetrov, izhod s parkirnega mesta pa niti ne, vsaj dokler se ne navadiš. Drugače kot vzvratno namreč ne gre, ravno zato, ker zavija zadek. Sam obračalni krog pa meri le 3 metre! Obenem znotraj pozabite tudi na udobje, vzmetenje je namreč trdo, notranjost špartanska in trda plastika na neravninah rada sporoča, da vas obdaja. Kljub mizerni dolžini 2.345 mm se vanj lahko stlačita dva potnika, ki sedita eden za drugim, pri čemer ima voznik v bistvu kar veliko prostora.

Elektromotorja, ki sta v vsakem od koles, skupaj ponudita malo manj kot štiri kilovate moči (2x1,9kW), kar je ob majhni masi dovolj, da je mali i-road z mesta odločen. Zadostujeta za 50 kilometrov dolgo pot, če se boste vozili do 30 km/h, v praksi pa se pri brutalnih 45 km/h izpraznita hitreje. Za mestne opravke sta skratka dovolj, sem pa pogrešal, da bi i-road zmogel malce večjo hitrost, vsaj kakšnih 80 km/h, potem bi zlahka držal korak z ostalimi v prometu. Tisti v Tokiu gredo hitreje.

Najbolj me je seveda navdušilo nagibanje. Sistem skrbi, da kot nagiba nikoli ni prevelik in se ne moreš prevrniti, kar je super za nagibanja nevajene. Če si prehiter v zavoju, ESP zadevo enostavno umiri in potem se iz užitka voziš na polno skozi krožišča, nagnjen ter z nasmehom na ustih. Ravno nagibanje poskrbi za največ vozniške zabave.

V Ljubljani tega skoraj zagotovo nikoli ne bomo videli in možnosti za vožnjo z i-road skoraj nimate. Zaradi svoje posebnosti in užitka, ki ga zagotavlja nagibanje, bo vedno ostal med najbolj zanimivimi. Vsaj zame, zato naj vas ne preseneča, da bo v mojem odgovoru na vprašanje o najbolj atraktivnih vozilih moje kariere med druščino posebnežev tudi i-road.