Senzor tlaka v pnevmatikah

Če se boste udeležili treninga varne vožnje, bodo ena od tem tudi pnevmatike in z njimi povezan tlak. Saj veste, tega je treba kar pogosto spremljati, da je vožnja varna, da se pnevmatike enakomerno in primerno počasi obrabljajo, vožnja pa je konec koncev na ta način tudi varčna. Bojda vozniki Evrope vsako leto več milijard evrov 'zapravimo' za gorivo povsem brez potrebe, zgolj zato, ker tlak v pnevmatikah ni ustrezen in avtomobil porabi več. Res striktno in natančno ga namreč preverja le četrtina voznikov.

Pri novih avtih so senzorji tlaka torej serijski, ker od novembra 2014 v Evropski Uniji tudi morajo biti, pred tem pa jih večina vozil še ni imela, čeprav inovacija niti ni tako novodobna. Prvi serijski avto s senzorji za tlak je bil že porsche 959 iz leta 1986. Pa potem je z njimi začel še Renault in Peugeot in seveda ostali. Ampak senzorji se tudi razlikujejo med seboj in nekateri so precej sofisticirani ter dragi, drugi pa dejansko uporabljajo drugačen princip in je vse skupaj cenejše. Vsak od obeh sistemov pa ima seveda svoje prednosti in slabosti.

Bolj enostaven in cenejši je sistem, kjer za nadzor tlaka niti ne skrbi poseben senzor, ampak nas o ustreznosti opozarjajo kar klasični senzorji za ABS oziroma ESP. Ti med vožnjo tako ali tako spremljajo rotacijo koles in če ugotovijo, da slednja ne ustreza vnaprej določeni frekvenci, na to opozorijo voznika. Če se denimo med vožnjo eno od koles vrti hitreje od ostalih treh, je prva stvar, na katero gre pomisliti, napaka oziroma sprememba v tlaku pnevmatike. Ta način merjenja, ki mu pogosto rečemo kar posredni način, je zato cenejši, saj ne vključuje dodatnih elementov in sestavnih delov, ni pa natančen. Opozorilnik pogosto namreč ne zna sporočiti, v kateri pnevmatiki je prišlo do spremembe, niti ne, kolikšna je ta sprememba, ali gre za majhno odstopanje, ali pa je guma že skoraj povsem prazna.

Bolj zanesljiv je neposredni način merjenja, torej s pravim senzorjem znotraj pnevmatike. Vsaka od gum ima v tem primeru svoj senzor, ta je lahko nameščen ob ventilu, znotraj tekalne površine, ali pa na platišču, in zelo natančno javlja napako v tlaku. Voznik ima med merilniki opozorilno lučko, novejši sistemi pa celo grafično pokažejo, kje in kolikšno je odstopanje. Ta način je zato seveda mnogo natančnejši in skrbi za boljšo varnost, je pa dražji. Senzor je namreč potrebno vsakih nekaj let zamenjati.

Vgradnja senzorjev neposredno na platišče je dandanes že precej redka, vse manj pogosto se uporablja tudi vgradnja senzorja na ventil, ker je v takšnem primeru precej nerodna menjava pnevmatike, pri postopku pa je potrebno biti precej pazljiv, saj se sicer senzor lahko hitro poškoduje. Ena od odličnih alternativ je namestitev senzorja neposredno na notranjo stran pnevmatike, pri čemer se senzor ob menjavi gume (denimo letne za zimsko) iz gume odstrani in se ga namesti v novo pnevmatiko. Continental ponuja sistem VDO-REDI, pri katerem nosilec stane le nekaj evrov, senzor okoli 50 EUR, vse skupaj pa na ta način lahko premikate iz ene v drugo gumo. Merilnik tlaka ima v sebi baterijo, ta zdrži okoli pet let, potem jo je potrebno zamenjati. Vozila, ki imajo med merilniki namenjen prostor za izpis napake, vam slednjo na ta način lepo izpišejo.

Torej, zdaj veste vse o senzorjih. Če jih slučajno nimate pa tlak preverjajte vsaj enkrat na dva meseca. In preverjajte ga, ko je guma hladna, torej po največ nekaj kilometrih vožnje, sicer bo izpisana vrednost napačna, ker se s segrevanjem zrak razteza.