Križanec za nezahtevne

Pod pločevino je namreč nameščena preverjena tehnologija, ki so jo verjetno izpilili že do te mere, da avtomobil ne bi smel imeti nobenih porodnih težav. Pa še materiali zaradi robustnosti niso preveč občutljivi. Osnovni sandero stepway sicer stane slabih 10.000 EUR, vendar je bil testni dražji, saj je imel dizelski motor in nekaj dodatne opreme, zato se je številka ustavila pri slabih 13 tisočakih. Sandero stepway je v bistvu nekakšen križanec, oziroma avtomobil, ki diši po križancu in ki so ga imeli kupci najraje. Tudi Slovenci! Druga generacija je še bolj privlačna, z bolj izrazito masko, na kateri je bolj izpostavljena značka Dacia, drugačne so tudi luči spredaj in zadaj. To pa ni edino, kar loči sandera stepway od predhodnika. Ostre linije in nekaj posebnih dodatkov naredijo avtomobil bolj privlačen za oko, pa čeprav se nekateri še vedno izogibajo Dacie kot hudič križa. So pa bili romunski inženirji precej iznajdljivi, saj so navadna železna platišča tako dobro skrili, da nameščeni plastični pokrovi delujejo, kot bi imel sandero obuta aluminijasta. Ne vem, zakaj tega ne uporabljajo bolj pogosto, saj lahko tudi tukaj privarčuješ kak evro, ker ne potrebuješ aluminijastih platišč, želiš pa, da avtomobil dobro izgleda.

Dacia sandero stepway je sicer narejena na osnovi novega renaulta clio, z njim si deli celo podvozje, je pa avtomobil malenkost daljši, za slaba dva centimetra, za dobra dva pa je širši. Tudi v notranjosti se vidijo posodobitve. Materiali sicer ostajajo takšni kot pri prvi generaciji – robustni in odporni, kar seveda marsikoga odžene od nakupa, vendar jim vseeno ta robustnost da tisto vzdržljivost, ki jo nekateri potrebujejo. Sploh, če imate mlade otroke, ki znajo kaj popraskati in polomiti; pri sanderu stepway bo to bistveno težje. Ne vem pa, zakaj pri drugi generaciji niso prestavili gumbov za odpiranje oken, saj so ti še vedno na sredinski konzoli. Glede na to da smo vsi že nekako navajeni, da so na vratih, bi lahko to spremenili, je pa po drugi strani takšna postavitev cenejša za proizvajalca. Sedeži na žalost niso bili deležni posodobitve, zato še vedno delujejo ceneno in niso preveč udobni. Še posebej na zadnji klopi na daljših vožnjah ne boste uživali. Velik plus je po drugi strani velik zaslon na sredi armaturne plošče, ki je občutljiv na dotik in preko katerega lahko upravljate tako z multimedijskim sistemom kot tudi opcijsko navigacijsko napravo. Zmotilo me je samo, da niso vstavili v avtomobil še potovalnega računalnika in ga povezali z zaslonom, saj bi bil pregled nad ekonomičnostjo dacie sandero stepway tako zelo dober. Konkurenca zna to namestiti tudi v cenejše avtomobile. Po drugi strani pa niso pozabili niti na vhoda USB in AUX, ki sta v teh časih že nujno zlo, so pa CD-predvajalnik zaradi drastičnega upada prodaje zgoščenk enostavno odstranili. Dobro je tudi, da lahko navigacijsko napravo skupaj s karto Evrope dobite že za 550 EUR, zaradi česar se bo gotovo več ljudi odločilo za nakup.

Občutek za volanom ni najboljši, saj si ga ne morete čisto nič nastaviti in je predaleč stran. Glede na to da je na koledarju že letnica 2013, bi volan MORAL biti nastavljiv vsaj po višini. Nič drugače ni z brisalniki, saj so nameščene še vedno stare metlice, ki niso dobro opravljale dela. V hladnem vremenu so tako škripale, da je bilo groza. Mogoče pa bo po medgeneracijski posodobitvi kaj boljše.

Sandero se po urejeni cesti lepo pelje. Seveda je namenjen voznikom, ki se jim nikoli ne zdi, da morajo konkretno stopiti na pedal za plin in se z vrtoglavo hitrostjo zapeljati v ovinek. Že položaj za volanom ni dovolj dober za hitro vrtenje, po drugi strani tudi občutek na njem ne pove kaj dosti in servo je na trenutke za kakšne ženske ročice celo premalo močan. Je pa podvozje tisto, ki dovoli kar dosti, zato je lega vozila na cesti varna, najbolje pa se zaradi 4 centimetre dvignjenega podvozja in zaščitnih plastik počuti doma na makadamu, čeprav sandero stepway nikakor ni namenjen hujšim brezpotjem, na katerih bi pogrnil na celi črti. Po drugi strani pa vam ga ne bo preveč škoda, ker ima zaščitno plastiko, tako da mu tudi večji kamni ne bodo preveč škodili.

Testni stepway je imel še tempomat in omejevalnik hitrosti, kar je tudi revolucija pri sanderu. Zaradi pobratenosti z modelom clio je dobil tudi gumb eco, s katerim se aktivira nekaj varčevalnih ukrepov, ki sandera naredijo bolj varčnega: spremeni se delovanje klimatske naprave, manj odzivna je tudi stopalka za plin, zaradi česar naj bi bila tudi manjša poraba in izpust CO2. Za do 10 odstotkov. Če boste vseeno potrebovali vso moč motorja, pa lahko še vedno pritisnete pedal za plin čez mejo omejevalnika.

Pod pokrovom motorja je dobro znani 1,5-litrski dizel dCi, ki ga ima tudi novi clio in proizvede 66 kilovatov ali 90 'konjev', kar je za sandera stepway popolnoma dovolj. Več skoraj ne boste rabili, saj avtomobil suvereno premika in se sploh ne zdi, da bi bilo moči premalo. Mogoče boste morali na kakšnem klancu na avtocesti bolj pohoditi stopalko za plin, drugače pa vam ne bo povzročal težav in še zelo varčen je.

Testni sandero stepway je stal 12.900 EUR, kar je v primerjavi s preteklo generacijo več, saj za ta denar ne dobite niti potovalnega računalnika, niti električno nastavljivih zunanjih ogledal, pa tudi stekla zadaj imajo še 'balkanski' način odpiranja. Osnovni sandero po drugi strani stane 9.800 EUR, kar ni veliko za preverjeno tehnologijo, ki vas zlepa ne bo pustila na cedilu. Pa še zelo ekonomičen je 1,5-litrski dizel, saj je poraba znašala, po tem, ko sem jo izračunal, 5,3 litra na 100 prevoženih kilometrov, kar je odličen rezultat. Seveda ne ponuja prestiža, vendar je primeren predvsem za tiste, ki potrebujejo robusten avtomobil in ki se mu številne praske ter odrgnine zaradi otrok ne bodo zdele vredne živcev.