Stabilizacijski sistem - ESP

Najpogostejša kratica za elektronski stabilizacijski sistem je ESP, lahko pa se zgodi, da boste v svojem vozilu našli stikalo z drugačno oznako in vam potem ne bo jasno, čemu je namenjeno. Zelo pogoste oznake so še DSC, VSC, VSA in še katera se najde, v osnovi pa dejansko pomenijo enako, le med proizvajalci so se prijeli različni izrazi, za večino pa ta elektronski pripomoček tako ali tako izdeluje Bosch. Seveda obstajajo razlike med delovanji, a niso vezane na kratico, temveč na tip vozila. Pri bolj športno zasnovanih vozilih običajno ESP pusti manjši zdrs, preden poseže v naše obvladovanje avtomobila, pri običajnih vozilih pa bo v tem primeru posegel že prej. Bolj športni avtomobili imajo včasih na voljo tudi športni program delovanja sistema, ki poskrbi, da ESP reakcije ponudi z manjšim zamikom, še vedno pa deluje.

Kako sploh veste, če sistem ESP imate? Večina vozil ima nekje na armaturni plošči stikalo z eno od oznak ali pa s simbolom vozila, ki ga bo vsak čas odneslo. Včasih je funkcijo ESP mogoče izključiti le v enem od menijev potovalnega računalnika, včasih pa ga sploh ni mogoče več izklopiti. Od leta 2011 je namreč elektronski stabilizacijski sistem na evropskem trgu obvezen in trend se nagiba k temu, da ga niti ni več mogoče izključiti, vse več vozil namreč te funkcije sploh ne ponuja. Tisti, ki jo, pa uporabljajo različne prijeme. Včasih pritisk na stikalo izključi le sistem ASR, o katerem bomo pisali v kratkem, za izklop sistema ESP pa je potreben večsekundni pritisk na stikalo. In še nekaj različnih postopkov je.

Kaj ESP sploh je? Recimo mu 'varuh', ki pomaga izničiti dve najpogostejši voznikovi napaki. Prva je reakcijski čas, ta traja pri povprečnem vozniku skoraj eno sekundo. To pomeni, da boste ob odnašanju vozila potrebovali skoraj sekundo, preden boste nastali problem sploh začeli reševati. ESP deluje bliskovito in vsako sekundo petindvajsetkrat preveri določene parametre, torej zamude in zamika v delovanju ni. Druga voznikova napaka je običajno povsem napačna reakcija in tudi tukaj se ESP odreže brezhibno.

Kako deluje? Sistem ESP je dejansko nadgradnja protiblokirnega zavornega sistema, torej ABS-a. Uporablja enake senzorje na kolesih, obenem pa dodatna enota preverja še vse tri osi: vzdolžno, prečno in rotacijo oziroma nagib. Zelo hitro zazna, če se z vozilom dogaja kaj nenavadnega, bodisi drsi z nosom iz zavoja, z zadkom ali pa kar v celoti. In potem pomaga največkrat v dveh korakih. Najprej računalnik prekine navor in moč med motorjem in kolesi, kar pomeni, da voznik lahko pritiska na plin, pa se vseeno ne bo zgodilo nič.

V drugi fazi pa začne ESP zavirati s posameznim kolesom, s tistim, ki ga je v danem trenutku potrebno zavreti, da bo nos ali pa zadek zopet pridobil oprijem in nehal drseti. Torej počne nekaj, česar voznik sam ne bi mogel, saj ob pritisku na stopalko zavore enostavno zaviramo z vsemi kolesi. ESP je celo tako sposoben, da kljub voznikovemu zaviranju zmore potrebnemu kolesu nameniti nekaj več zavorne moči in ga na ta način pomaga stabilizirati. Predvsem pa deluje bliskovito, obe fazi pomoči se vključita v kakšni desetinki sekunde, skratka veliko prej kot povprečen voznik sploh potrebuje za zaznavo problema. Veliko voznikov se morebitne težave zave šele po tem, ko pod seboj zasliši, da nekaj ropota in vozilo cukne po svoje, ker ga je ESP že uspel popraviti.

Smo lahko s sistemom ESP vedno in povsod hitri po svojih željah? Nikakor! Vsaka pomoč ima svoje omejitve in mati fizika ima pri vsem skupaj zadnjo besedo. Če se boste pripeljali v zavoj prehitro in bo centrifugalna sila prevelika, ali če bodo pnevmatike izgubile oprijem oz. če vas bo presenetila podlaga s slabim oprijemom, se boste vseeno znašli v jarku ali ograji. Še nekaj je pomembno. Če boste dovolj hitro dojeli, da je vaše vozilo zdrsnilo, lahko s pravilnim zasukom volana ali pa s pritiskom na zavoro stabilizacijskemu sistemu pomagate. Včasih je kdo prepričan, da je najbolje pustiti vse skupaj pri miru in počakati, da ESP opravi svoje delo. Nikar; če se da, le poskušajte rešiti nastalo zagato, ob tem pa vam bo ESP poskušal dodatno pomagati. Na treningih varne vožnje lahko lepo pokažemo, da pri zahtevnejših razmerah tudi ESP brez voznikovih pravilnih reakcij ne uspe vozila obdržati v želeni smeri.

Zadnjih nekaj let je stabilizacijski sistem torej obvezen in ob nakupu avtomobila niti ne morete več izbirati, če ga želite imeti, enostavno je tam. Včasih je bil na seznamu dodatne opreme in čeprav ga veliko vozil zadnjega desetletja, vsaj tistih večjih in nekoč dražjih, ima, sama ideja sploh ni mlada. Pri Toyoti so že leta 1983 predstavili nekakšnega predhodnika današnjega sistema, Bosch pa je svojega ponudil v devetdesetih letih in z njim serijsko že leta 1993 opremljal limuzine višjega cenovnega rareda. Se pa razvoj dogaja tudi v današnjih časih, ko postajajo sistemi vedno bolj učinkoviti in tudi povezani z ostalimi varnostnimi pripomočki, zato vozila postajajo vse bolj varna. Ravno ESP na tem področju pripomore veliko, četudi gre testosterona polnim mladeničem občasno na živce.