Ambicioznost

Ford C-max je eden tistih avtomobilov, ki bo všeč predvsem tistim, ki sovražijo zdolgočasene polizane linije karoserije, puritansko pospravljenost po kokpitu ter zmogljivosti zgolj povprečnega voznega karakterja. Pridih moderne dinamičnosti je pri Fordovem oblikovanju muza, ki je kupcem očitno všeč. Zajetnost, pa čeprav ne pri gabaritih vozila, je za C-maxa kar pravi izraz. Zajeten nos z zajetnim odbijačem in zajetno odprtino v njem, zajeten strešni lok, zajetna vsa štiri stranska vrata ter zajeten zadek so stvari, ki skupaj oblikovno delujejo zelo usklajeno in simpatično.

Prav takšen dober občutek pusti prvi pogled v notranjost vozila. Razgibanosti in s tem mladostniške razigranosti ali po drugi strani futurizma (ampak ne v tehnološkem smislu) je tu več kot dovolj. Moti edino preveč puste črnine, ki na srečo ni monotona, saj je največkrat za vsak del posebej izbran ali drugačen material ali drugačna profiliranost. Ledeno modra osvetlitev gumbov, številčnic in prikazovalnikov je 'in', čeprav je kot takšna rahlo suhoparna, ampak nekako edinstvena. LEDeno bele stropne lučke pa postajajo v avtomobilih standard in v tem primeru so še posrečeno postavljene za glavi prednjih potnikov, tako da tudi ko svetijo, voznika med vožnjo ne slepijo.

Počutje pri sedenju za volanom gre pohvaliti, prav tako ergonomičnost višje nasajenih in za odtenek premehkih sedežev. Štirikrakost krepko profiliranega usnjenega volana ne moti, moti pa dvajset za upravljanje nerodnih gumbov na njem. In če je avdionaprava z dodatkom komunikacijskih sposobnosti zvokovno solidna, je njen figurativni del s posnemanjem GSM-aparatov že staromoden in sila nepraktičen za uporabo. No, Sony ponuja tu boljšo rešitev. C-max s paketom opreme titanium ponuja soliden spisek dodatkov, med katerimi nekaterih pri konkurenci še ni moč dobiti. Seveda je najbolj izstopajoč sistem za samodejno bočno parkiranje, ki deluje odlično, le privaditi se ga je potrebno. Pa pomoč za zaznavanje vozil v mrtvem vidnem kotu zadaj, ki na žalost velikokrat opozarja tudi na vse odbojne ograje, brežine in količke z mačjimi očesi. Potem je tu še tempomat z omejevalnikom hitrosti, priročen (prinožen :) 'hill-holder' za speljevanje, vedno vse hvale vredno električno ogrevano prednje steklo, 'pol-pametni' ključ, ki ostaja v žepu, ne zmore pa odklepati in zaklepati avtomobila brez pritiskanja na gumbe ter povprečna dvopodročna klimatska naprava.

Pri C-maxu velja pohvaliti prostornost. Tako za potnike kot prtljago in drobnarije. Spredaj so mere povsod bogato nastavljene, zadaj pa je stvar tudi odlično rešena, saj se da srednji, ožji sedež enostavno pospraviti v prtljažni del,  stranski sedišči pa s premikanjem po diagonalnih vodilih kot samostojni enoti odmakniti za dve pedi proti sredini in nazaj. Skratka, prostora tu ne zmanjka. Prtljažnik je v osnovi s 432 litri dovolj velik za vsakdanjo rabo, da pa se ga s podiranjem in odstranitvijo sedežev povečati na kar 1,7 kubičnega metra prostornine. Škoda je edino, da ima visok nakladalni rob in s tem omejeno praktičnost. No, in tudi predalov je dovolj, pa še uporabni so. Slabost, ki jo gre C-maxu spet pripisati, je končna izdelava. Čričkov je zaradi množice plastičnih oblat preveč, kakšna zna tudi na lepem odpasti, pri izdelovalcih sedežev pa bi zaradi slabe kvalitete sestavljanja bilo nujno opraviti revizijo.

Zato pa se C-max odlično pelje. Tisto prvo, najbolj opazno prečno pozibavanje na ovinkih hitro zleze v pozabo, kajti v resnici zelo čvrsto podvozje odlično opravlja svojo funkcijo. Resda kot takšno ni najbolj naklonjeno udobni vožnji, kar bo moč opaziti na poškodovanih cestiščih, bo pa voznika kar sililo k bolj živahni vožnji. Tudi odlična vodljivost in smerna stabilnost bosta prepričljivi sopotnici za volanom. K prepričljivosti C-maxa svoje doprinaša tudi nov Fordov naravovarstveno usmerjeni turbobencinski agregat z oznako ecoboost in 1,6 litra delovne prostornine. Gre za soliden in kultiviran izdelek, ki se zelo lepo poda k temu avtomobilu. V testni različici ponuja 110 kilovatov moči in 270 Nm navora v območju od 1900 do 3500 vrtljajev v minuti. Korektne performanse nudijo agilnost, čeprav je motor zares odziven le v območju do 4000 vrtljajev na minuto, od tam naprej se zdi priganjanje le-tega nepotrebni napor, ki odseva precej bledo. Zato mu je dober šeststopenjski ročni menjalnik pravi partner v sklepanju zmogljivostnih kompromisov. Je pa poraba tega stroja povsem 'eko'. V najslabšem primeru med dnevnimi vožnjami s takšnim C-maxom ne boste pokurili več kot 9 litrov bencina na 100 km, prej se bo ta številka vrtela okoli 7. In to je pravi atribut tako motoriziranega C-maxa.

Presenetljiva je seveda tudi cena za vse, kar dobite. Ambicij po prodajnih uspehih ne zmanjka, zato je takšen paket lahko zelo ugoden. Za niti ne petindvajset tisočakov dobite vse našteto in še kup veselja, ki ga avtomobil ponuja iz dneva v dan. Morebiti pa je Fordovcem le uspelo!