Speljevanje z zadnjim in štirikolesnim pogonom

Glede na to, da ID.4 ni nikakršno terensko vozilo, tudi takrat, ko je podlaga bolj spolzka, nas je zanimalo, kakšna je razlika, kadar se s klasičnim volkswagnom ID.4, ki ima zadnji pogon, ali pa s štirikolesno gnanim GTX peljemo po res slabi podlagi. Zato smo se podali na zasneženo Roglo, natančneje na Mašinžago, od koder je bila do vrha cesta zasnežena.

Volkswagen ID.4 GTX je od našega službenega ID.4 za tretjino močnejši, ker ima še en elektromotor spredaj, to pa pomeni, da sta gnani tudi sprednji kolesi. Smo se pohecali, da je štirikolesni pogon napol stranski produkt, ker so v osnovi hoteli močnejši avto, je pa seveda fajn, ko si lahko miren, ker veš, da bo v takem šlo BP. Kolesa se manj vrtijo v prazno, navora je vedno veliko, res šala mala.

Prednost takšnih električnih vozil, poleg tega, da vedno ponujajo dovolj navora, je to, da sistem proti zdrsu deluje v hipu in v praksi občutno hitreje kot pri klasičnih vozilih. Lažje je namreč hipno odvzemati moč elektromotorju, kot prekinjati vžig pri klasičnem z notranjim zgorevanjem. V kombinaciji z ESPjem to pomeni, da zadek praktično nič ne miga na spolzkem, vidiš samo lučko, ki utripa na kontrolni plošči, in čutiš, da ni na voljo toliko moči kot sicer. Tiščiš pedal do konca, pa gre na podlago samo toliko navora, kolikor elektronika izračuna, da je še obvladljivo za voznika.

In ugotovitev? Službeni ID.4 z enim elektromotorjem ima 150 kW (204 KM) moči, ki se prenaša na zadnji kolesi, ID.4 GTX pa z dodatnim elektromotorjem skupno proizvede 220 kW (300 KM) moči, ki se prenaša na vsa kolesa. V videu poglejte, s katerim nam je uspelo speljati na zasneženi cesti.