Tadej Hauptman V človeški naravi je, da si želimo tisto, ki je redko. Samo poglejte diamante, nimajo čisto nobene funkcionalne vloge in ne služijo nobenem praktičnem namenu, vendar skoraj je ni ženske, ki se ji ne bi šibila kolega pred tem svetim kamnom. Podobno je z avti, vendar k sreči ti vsaj imajo praktično vrednost. S tem se še kako strinja Tadej, ki se je odločil, da bo postal lastnik renaulta avantime, avtomobila, ki je standarde industrije redek kot žafran. Izdelanih je samo okrog 8500, pod Alpami pa jih najdemo samo okoli 40. Na prvi pogled je čuden, ampak v tem je čar, pravi Tadej.
Povej nam kaj o njegovi zgodovini.
Avantime kljub Renaultovi znački namreč ni Renault. Tako kot tudi ne prve tri generacije epacea. Namreč vse te avtomobile je izdelovalo francosko podjetje Matra, nakar pa so se pri Renaultu odločili, da bojo četrto generacijo espacea izdelovali sami, Matri pa so rekli naj na platformi espacea 3 naredi nekaj luksuznega. In tako je nastal naš dragi avantime. Preden se je začela serijska proizvodnja, pa je že obstajal prototip iz leta 1999, ki pa ga niso praktično nič spremenili za proizvodnjo. Naredili so drugačno "ohišje" navigacije, odstranili dolge ksenonke, naredili približek tretjega sedeža na zadnji klopi (prototip je imel samo 4 sedeže) in spremenili videz zaključka izpuha. Tako da poznavalci velikokrat pravijo, da je to prototip, ki je hitro ušel na trak.
Samo 8500 jih je? Pa smo jih že videli kar precej na cestah...
Resda so jih izdelali samo okoli 8500, ampak vseeno imate velike možnosti, da ga vidite pri nas. Stavim, da ga je že vsak vsaj enkrat. V Sloveniji jih imamo nekje 40, kar je zdaleč največ avantimov na prebivalca na svetu. Zakaj pa se je nasploh tako slabo prodajal? Cena in res malce čudaški izgled, seveda. Od 35 tisočakov pa vse tja do 50 za renaulta, kolikor so stali ti monstrumi? Hja, ni presenetljivo, da prodaja ni bila brilijantna. Mi je pa zanimivo, da smo jih Slovenci kupovali v tako veliki meri. Verjetno se tudi v tem odraža naša ljubezen do nenavadnosti.
Tudi tudi gojiš ljubezen do nenavadnosti?
Tako, drugače ga ne bi kupil. Ko sem ga kupil, je bil tehnično resnično obupen. Hotel sem dizla z navigacijo in bež notranjostjo in ko se je pojavil, sem ga takoj kupil. Že ob pogovoru s prejšnjim lastnikom bi mi lahko bilo jasno, da je nekaj narobe. Celotna zgodba je lep primer za prevlado srca nad možgani. Saj veste, ko čustva narekujejo odločitve. Avto je kadil črno kot 30 let star dizel, ob nakupu pa mi je za popotnico podaril še motorno olje. Rdeči alarm, kajne? Je bil, ja, ki pa sem ga kratkomalo ignoriral in avto vseeno kupil. Ponavadi se takšne odločitve seveda ne izplačajo, ampak sedaj, ko je vse urejeno in teče kot ura, moram reči, da odločitev niti ni bila tako napačna.
Teči stran, kolikor te nesejo noge! Tako svetujemo ponavadi v teh primerih.
Sploh me ni zanimalo, avto je bil tako fenomenalen, da sem ga moral enostavno imeti. No, in tako mi je dva meseca kasneje zaribal, ojnični ležaj se je namreč poslovil, tri mesece kasneje pa je šla rakom žvižgat še turbina. Dobro, sem si rekel, itak ga imaš namen obnoviti. Res ni bila katastrofa, me je pa čakalo precej dela in metanja bankovcev. Zdaj je vozen in tudi kadi ne več kot prestrašena hobotnica. Če na hitro povzamem, delalo se je sledeče: obnova motorja, obnova turbine, nov akumulator, menjane so bile vse žarnice, vgrajen xenon-kit za dolge luči, vgrajen je bil ojačevalec 4 x 200, vsi premični deli so na novo podmazani, menjano je zavorno olje in olje v menjalniku, menjana sta oba potisna ležaja sklopke ter odpravljeni so vsi črički v kabini in podvozju.. V planu so še menjava šob, barvanje avtomobila na rumeno-črno kombinacijo, nove vzmeti in amortizerji, novi diski in ploščice ter novi zvočniki. Pa še kakšna malenkost se bo našla tekom let.
Povej kakšno o motorju.
Motor ima slab sloves. V sebi nosi 2,2-litrski dCi, ampak dejstvo je, da ti motorji sploh niso Renaultovi, kakor vsi mislijo, temveč jih je delal Isuzu. In inženirji pri Isuzuju so predpisali servis na vsakih 20 tisoč kilometrov, medtem ko pri Renaultu zahtevajo servis na vsakih 30 tisoč. Ti motorji ne zdržijo toliko brez rednega poseganja, to je dejstvo, zato se pa kvarijo. Če ga pa pelješ na vsakih 15 oz. 20 tisoč k mehaniku, kot to počnem jaz kot veleva Isuzu, pa ne bo problema! Se pa redno dogaja, da ljudje seveda ne hodijo k mehaniku tako pogosto, zato se jim dogajajo nevšečnosti, sloves motorjev in Renaulta pa malce neupravičeno trpi. V redu, motorjev, Renault malce upravičeno.
Kako pa se pelje na odprtih cestah?
Tehta 1,8 tone, zato bi si človek mislil, da se zaradi vse te kilaže vozi obupno, ampak to sploh ni res. V zavojih se drži kot prilepljen, če pretiravaš, pa sicer zna podkrmiliti, kar je za pričakovati. Vožnja je izredno udobna, še posebej za tiste na zadnji klopi. Postavljena je višje kot sprednji sedeži, da so dosegli nekaj, čemur pravijo teatrični pogled, in nagnjena je kar precej nazaj, tako da sediš kot v fotelju. Ne vem, ampak če sediš zadaj, se začuda počutiš pomembnejšega, kot če si spredaj. Ampak, so pa butci skupaj s klopjo dvignili tudi tla, zato težko zlezeš v avto.
Vsaka vožnja v njem, sploh ko je toplo, je pa pravo doživetje. Ko odpreš streho in vsa okna, se počutiš kot v kabrioletu. Odsotnost B-stebrička pa tudi pripomore k temu in še izgleda dobro. Vsi te gledajo, ker tega avta na cestah ne srečujejo prav pogosto.
Imaš sploh kaj za pograjati?
Za grajati direktno ne, se pa poškodb bojim ko hudič križa. Cene rezervnih delov lahko bankrotirajo povprečno gospodinjstvo. Voznikovo stransko ogledalo? 800 evrov. Sovoznikovo? Samo 700, ker nima senzorja za temperaturo. Polica v prtljažniku? 400 evrov! Izmenjevalnik za 6 CD-jev? 2300! Joj, raje ne razmišljam o tem. Aja, pa še ena stvar. Voznikov sedež je pomičen po višini, sovoznikov pa tudi, ampak nima tipke. Če hočeš nastaviti višino, moraš zlezti pod sedež in z izvijačem obrniti stikalo. Pri takšnih stvareh se vidi, da je šel na hitro direktno iz prototipa na tekoči trak, ker niso rešeni takšni osnovni problemi, ki bi seveda morali biti. Škoda, ampak res je, da ne gre za neko ključno zadevo, tako da mi ne žre živcev.