Samodejni menjalnik

Po definiciji je samodejni tip menjalnika, ki sam prestavlja med različnimi prestavnimi razmerji med premikanjem vozila, in tako voznika osvobodi te skrbi, da lahko ta v miru piše sporočila na telefonu in se baše z malico. Zadnji dve stvari seveda nista resnični, čeprav vedno več ljudi počne ravno to. Tisti prvi del pa drži.

Zgodovina samodejnih menjalnikov je kar kompleksna. Če hočemo do samega izvora avtomatikov, moramo tja do leta 1904 v dobo medenine in t. i. kočij brez konjev. Prvi 'avtomatik' sta naredila takrat brata Sturtevant v Bostonu in imel je dve prestavi. Pri večji hitrosti je prestavil v drugo in potem nazaj v prvo. Ampak metalurgija v tistem času ni bila ravno kos nalogi, zato se je zadeva zelo veliko kvarila. Potem je bil Fordov model T prav tako s 'samodejnim menjalnikom', kjer si moral še vedno pretikati stopalke in še vedno si moral biti pozoren, kdaj prestaviti in kako lepo speljati. Zato tudi namenoma navednice.

Kar na začetku razčistimo nekaj osnovnih stvari. Menjalnikov je več kot samo dva tipa, od samodejnih se lahko trenutno običajno odločate med štirimi tipi. Prvi je klasični samodejni, ki je še vedno najpogostejši samodejni menjalnik širom oble in mu pravimo tudi klasični hidravlični. Ti imajo hidravlično sklopko, ki se vklaplja odvisno od vrtilne hitrosti motorja. Ta je v osnovi kar posebej viskozno olje, ki se lahko zelo zgosti in s tem brez obrabe pomaga pri menjavi prestav.

V osnovi je ta tip menjalnika sestavljen iz treh komponent. Če pogledate zgornjo sliko, boste na levi videli pretvornik vrtilnega momenta oz. pretvornik navora. Gre za hidrodinamično napravo, ki skrbi za gladko speljevanje, brez hrupa in tresljajev. Na vrhu v sredini je planetarni sistem zobčenikov, ki skrbi za različna prestavna razmerja; spodaj pa vidite hidravlično in elektronsko krmilje. 

Klasičnemu samodejnemu po pogostosti sledi robotizirani menjalnik, ki je v osnovi ročni, le da ima ta vgrajene aktuatorje za prestavljanje. Vmes so v njihovi zgodovini tu in tam posegli tudi brezstopenjski CVT-menjalniki, ki jih Subaru, Nissan in tudi Toyota še zdaj uporabljajo. Več o njih povemo spodaj. No, ko je kazalo, da se bo med vsemi prijel robotizirani ročni, je na sceno prišel dvosklopčni, ki je danes najnaprednejši, a tudi izjemno kompleksen.

Ta je, recimo, v Volkswagnovem primeru patentiran kot DSG, pri Fordu kot powershift, pri Renaultu je EDC, pri Audiju mu pravijo S-tronic, Hyundai ga kliče DCT itn. Skratka, skoraj vsaka znamka ima svojega. Mehansko dovršena hidravlika in zanesljiva elektronika je sčasoma zmogla izkoristiti ves potencial te tehnologije. Ker so pri Volkswagnu v pravem trenutku obudili staro idejo in jo dobro na novo udejanjili, velja ta koncern za začetnika novodobnih dvosklopčnih menjalnikov. V osnovi ga lahko opišemo kot dva individualna ročna menjalnika, vsak s svojo sklopko, ki se nahajata v enem ohišju in delujeta kot ena enota. Torej, ima dve sklopki, eno za lihe in drugo za sode prestave. Običajno z njim operiramo v popolnoma samodejnem načinu, velika večina pa jih ima možnost samostojnega pretikanja prestav v polsamodejnem načinu, ki je sicer še vedno pod vplivom menjalnikove elektrohidravlike.

Nissanov CVT

Princip pri brezstopenjskih oz. menjalnikih CVT pa je ta, da sta v ohišju stožca, ki se razmikata in s tem ustvarjata neskončno število prestavnih razmerij. Če je kdo med vami že kdaj odprl navadni mestni skuter, mu bo pogled na prvo sliko na levi sila poznan. Stroški pri izdelavi menjalnikov CVT so manjši kot pri ostalih, ampak so vozniki, ki bi izrecno želeli te menjalnike, redki, saj jim manjka elegance, in v primeru, da nima prednastavljenih prestavnih razmerij, povzročajo obilico hrupa. Še posebej, ko želite pošteno pospešiti, boste krvaveli iz ušes.

Pa še tole, najbolj standardna kulisa je P-R-N-D, torej 'Park', ko se ustavite, 'Reverse', torej 'rikverc' po domače, 'Neutral', ler po domače, in 'Drive', vožnja, naprej. To je zelo na kratko to.

Vidite, v prihodnosti bomo verjetno vozili samo še s samodejnimi menjalniki. Če se bodo električni avtomobili toliko razširili, potem nemara čisto brezstopenjsko. Mogoče se bodo pa določeni vozniki potem manj ukvarjali s sklopko in lepše vozili. No, nas je zanimalo, kako se s samodejnim menjalnikom spoprimejo vozniki, ki ga od blizu nikdar niso videli. Naša teorija je, da se je veliko lažje navaditi na samodejni menjalnik kot na ročni, zato nismo pričakovali pretiranih cukanj, ampak kdaj pa kdaj pa ste z levo nogo še kako radi posegli po zavori. Ker z njo kajpak nimamo enakega občutka kot z desno, ki je vajena finih motoričnih premikov, zelo hitro končamo na poti proti armaturi. K sreči smo bili v avtih vsi privezani z varnostnim pasom. No, po nekaj kilometrih ni bilo osebe, ki bi z menjalnikom še imela težave, kar samo potrjuje našo teorijo. Kako so se gledalci oddaje odrezali v mazdi2 z avtomatikom, pa boste videli proti koncu zgornjega videa.