Več je manj

Ob prevzemu avtomobila smo se v uredništvu spraševali, čemu smo ga sploh ponovno vzeli na test, tokrat že četrtega in dejansko identičnega temu prvemu. Ampak smo hitro ugotovili, da smo to mazdo vzeli zato, da vam še enkrat povemo, kako zelo dobra je. Če vas je zagrabila nuja po križancu, potem je CX-5 vsekakor avtomobil, ki se ga splača postaviti v ožji izbor. Na srečo bo marsikdo to tudi storil, ker ga bo že na začetku študije o novem avtomobilu prepričala z izgledom. Simpatično deluje in predvsem ne okorno ali preveč bahavo in to ji štejem v plus.

V pravi barvi zunanjosti je to torej očem privlačen avtomobil, ki je znotraj naravnan v prid uporabnosti. Pozabite na nenavadne linije, na zaslone z nešteto funkcijami in z goro stikal, ki posledično uporabniku pogosto le grenijo življenje. Vse je pregledno, stikala za nastavljanje temperature so ogromna, uporabniški vmesnik z navigacijo in multimedijo pa enostaven. V tako bogati opremi sicer notranjost deluje precej elegantno in skorajda prestižno, z usnjem na sedežih, s klavirskim lakom in samodejnim menjalnikom, ampak pomembneje je, da je vse intuitivno in brez nepotrebne navlake.

Sledi osebna kaprica. Ob takšni različici bi večini močno zaigralo srce in marsikdo bi jo izbral že zaradi bogate opreme. Ampak ni nujno najboljša. Sam denimo križancev ne maram preveč, ker v primerjavi s kakšnim karavanom običajno ponujajo slabše vozne lastnosti, so manj udobni in imajo manj prostora. V primeru, da vzamete CX-5 s štirikolesnim pogonom, bo vozilo bolj okorno od dvokolesno gnane izvedenke in slednjo bi izbral sam. Predvsem zaradi tega, ker se redko vozim po brezpotnjih in se tudi večina med vami, zato je malenkost večja oddaljenost od tal zadostna, da boste varno premagali kakšen kolovoz.

Vseeno pa sledi pojasnilo. CX-5 ni okoren avtomobil. V svojem segmentu je med najbolje voznimi in zelo prepričljiv, zato tudi takšna različica s štirikolesnim pogonom ni ravno okorna, recimo, da je manj dinamična. V zavojih deluje bolj težko in nos ovinku ne bo sledil tako suvereno. Tudi samodejnega menjalnika ne bi izbral, čeprav ni slab in lenobno nastrojenim bo všeč, da jim za menjavo prestav sploh ni potrebno skrbeti. Ampak je ročni tako zelo odličen in natančen, da je sodelovanje moje roke z njim prav prijetno doživetje. Za moj okus je torej bolj primerna precej cenejša različica. Morda tudi zato, ker se občasno rad zapeljem nekoliko hitreje in takrat je samodejni menjalnik prepočasen.

In da ne govorimo le o dinamiki, bo kdo celo mislil, da je pomembno le to, kako suveren je avtomobil v zavoju. CX-5 je prijeten že zato, ker vseeno ni pretrd in grbine precej suvereno požira, brez posebnega pretresanja in vseeno na dovolj čvrst način, da ne boste dobili morske bolezni. Vozniško je za križanca zelo prepričljiv in položaj za volanom je zelo dober, sedeža pa udobna. Naj potem nekaterim še dodatno zagrenim izbiro in povem, da tudi takšnega motorja ne bi izbral. Turbodizel s 129 kilovati moči je kajpak prepričljiv, lepo potegne in je prožen, ni preveč robat in skorajda nimam nobenega pomisleka, le poraba goriva mi ni všeč. Okoli devet litrov nam je porabil na testu in to nikakor ni malo, zato spet v razmislek ponujam alternativo – bencinski motor, kakršnega je imel ta CX-5. Porabi podobno količino goriva in seveda ni tako zelo prožen ter zmogljiv, je pa z njim avtomobil cenejši.

CX-5 ostaja suveren tudi, ko ga postavim ob bok tekmecem – toyoti RAV4, hondi CR-V, nissanu qashqai – dovolj udoben in simpatičen pa tudi prostoren. V bistvu sploh nima kaj dosti hib, naš Jure se je pritožil, da med vožnjo njegova roka ne more udobno počivati na naslonu, sam sem tokrat pogrešal obvolanska ušesca za prestavljanje in poraba bi bila lahko manjša. To pa je to. Pa čeprav je tole najmanj prepričljiva različica CX-5, vsaj zame. In skoraj najdražja.