Pikapolonica

Ampak najprej se lahko lotim prvega elementa, oblike. Ta je še kako pomembna, ker so oči tiste, ki kupujejo stvari. Pogosto nas lahko že oblika premami, da se za nekaj odločimo, pa četudi izdelek morda ni najboljši oziroma je dražji od konkurenčnega. Če nam je všeč, ima velike možnosti, da se zanj odločemo. Ko je v igri Nissanova micra, se stvari zapletejo. Znan oblikovalec mi je enkrat razložil, da njegovo delo ni le risanje avtomobilov, ampak dejansko tudi vsakodevno prepiranje z inženirji, kaj je sploh mogoče spraviti v realnost, oba pa se prepirata s finančniki, ki jima vedno režejo proračun. In ko je oblika enkrat sprejeta in razvoj preko točke brez vrnitve, kot ji pravijo, ni več možnosti za noben popravek.

In to se je zgodilo pri zadnji generaciji micre, kjer je Nissan bojda ugotovil, da oblika ni najboljša, pa za spremembe ni bilo več časa. Zato jih na cesti ne vidite dosti, ker pač avtomobil ni bil dovolj simpatičen, da bi privlačil kupce. Zlasti po fantastično simpatični prejšnji generaciji. Zato so si vzeli popravni izpit in tu je prenovljena. Še vedno spominja na pikapolonico, kar mi je dejansko všeč, predvsem pa je spredaj lepša, ker je bil ravno nos njena šibka točka. V bistvu je sedaj malce bolj agresiven, da bo všeč še kakšnemu moškemu, čeprav bodo verjetno po njej posegale predvsem dame. Morda še vedno ni najlepši mali avtomobil, je pa svoje nerodne linije vseeno malce popravila.

Potem pridem do druge stvari iz uvoda, do voznih lastnosti. Micra tukaj ni suverena, ne mara hitre vožnje in v ovinkih ni avtomobil, ki bi vam na usta risal nasmeh, kot to znajo nekateri drugi predstavniki. Ampak, je to sploh pomembno? Glede na to, da se takšni majhni avtomobili večino časa nahajajo v mestih, vozne lastnosti niso bistvenega pomena. Bolj je pomembna okretnost in preglednost, da bo damica avtomobil lažje parkirala pred nakupovalnim centrom, da bo med vijuganjem po mestnih ulicah lahko pregledno in varno švigala naokoli. Ali v vrtcu pobrala svojega otroka, ga enostavno posedla v avtomobil in odpeljala domov. In micra to obvlada.

Zaradi kupolaste strehe je v njej prostora kljub majhni dolžini veliko, vstopanje je enostavno in zaradi velikih stekel je preglednost dobra. Konec koncev je tudi znotraj uporabna, odlagališč je veliko in okolje je preprosto. Celo prtljažnik je uporaben, ker micra pač cilja predvsem na uporabnost. Dejansko je notranjost prijetna in uporabna, z izjemo naslona za roke spredaj, ki med vožnjo bolj ovira kot koristi, zaslon na osrednjem delu armaturne plošče bi bil lahko večji in posledično bolje pregleden, pogrešal sem še merilnik zunanje temperature, ki je na voljo le pri bogatejših paketih opreme. Sicer posebnih kritik nimam.

1,2-litrski bencinski trivaljnik, ki je tokrat skrbel za premikanje, ima značilen zvok, na katerega se boste morali navaditi. Proizvede 59 kilovatov, kar je 80 konjev in je v bistvu popolnoma dovolj. Pravzaprav se mi je motor zdel poln karakterja in me je s tem svojim brnenjem vedno spravil v dobro voljo. Edino menjalnik je res bolj za nežne ženske ročice, meni se je zdelo, da ga bom polomil vsakič, ko se poprijel za ročico. No, pa pet prestav ima, kar vas v mestu sicer ne bo motilo, porabil pa mi je 6,8 litra. Srednje dobro.

Točno takšna nissan micra stane 11.640 EUR, čeprav boste za osnovno odšteli še tisočaka manj. Cena je torej podobna kot pri konkurenci, ima pa ta avtomobil dokaj samosvoje vrline. Za mesto je krasen, ker je majhen in okreten, preglednost je dobra, ker so stekla velika, pa še oblikovno je sedaj spet simpatičen. Vsaj ženskam je sigurno všeč, mogoče tudi kakšnemu moškemu.