Bolhe, ki se jih ne želiš znebiti

Fiata 126

Avtor prispevka: Jure Cehner

Samo ena vrsta bolh je na svetu, ki se jih nočeš pri priči znebiti, če jih imaš. Tudi ne povzročajo pretirane srbečice, mogoče le na zadnjici, ker pri večjih hitrostih že kar vibrirajo. Jernej in Boštjan vesta to najbolje.

Deli Natisni

Foto: Anže Jereb

31. 12. 2015 ob 8:45

Komentarjev: 0

Jernej in Boštjan imata bolhe. Oziroma bolhi, kajti v njuni garaži najdemo samo dve. Ne govorimo o infestaciji bolh na škofjeloškem območju, temveč o tistih na štirih kolesih. O bolhah, ki ste jih še 20 let nazaj množično videvali na cestah in jim verjetno niste namenjali prevelike pozornosti. Fiat 126 je bil predstavljen leta 1972 in bil v prodajne salone poslan kot naslednik slovite petstotice. Istočasno se je na jugoslovanskih tleh proizvajal še pod Zastavino blagovno znamko. V praktično enaki obliki so ga na Poljskem kot polski fiat 126p proizvajali vse tja do leta 2000. Načeloma pa le do leta 1980. No, Jernej in Boštjan iz Škofje Loke imata ti bolhi.

Jernej, ker si mlajši, bomo začeli s tabo. Od kod fascinacija nad temi pritlikavci?

Že odkar pomnim, smo imeli bolho pri hiši. Vozila jo je mami, ki je tudi glavni krivec, da jo imam jaz danes. Zdi se mi, da naju je že ona 'okužila' s tem avtom. Tekom let jih je imel kar nekaj tudi Boštjan, s katerimi smo se vozili po vaških poteh. Ah, to so bili časi. Sicer ne bi mogel reči, da sem nek velik ljubitelj fiatov, vendar je polski fiat 126 res nekaj posebnega. Od 15. leta dalje sem imel vse večjo željo, da bi nekoč imel svojo bolho. Kadarkoli sem videl kakšno, sem šel do lastnika in ga vprašal, če jo proda. Verjetno sem bil kar tečen, zdaj ko pomislim. No, za 19. rojstni dan se mi je želja končno uresničila in so mi jo prijatelji podarili za darilo. Pripeljali so mi jo okrašeno z baloni in bil sem navdušen! Komaj sem čakal, da sem se lahko lotil prenove, ki je je bila še kako potrebna.

A je bila v slabem stanju?

Na videz je bila kar dobro ohranjena. Ampak le na videz, globlje, kot sem vrtal, več dela se je kazalo. Celotne prenove sem se lotil sam, pri čemer so mi pomagali tudi prijatelji in žena. Začel sem pri karoseriji, ki sem jo dal speskati, zamenjati pa je bilo potrebno tudi kompletno pločevino pod sedeži, ker je načeloma sploh ni bilo. Ko je bila školjka pripravljena, sem začel obnavljati še motor. V bistvu sem praktično naredil kar novega, sestavil sem ga namreč iz treh različnih agregatov. Zdaj je zadaj vodno hlajeni 700-kubični motor, ki potegne malenkost bolje kot originalni. Da pa bolhica ni izgledala kot vse ostale, sem polepšal njeno podobo z nekaj 'tuning-detajli'. Z nalepkami tudi oglašujem, da jo poganjajo hrčki. Kar glede na sposobnosti tudi ni daleč od resnice.

Kaj te pri njej najbolj navdušuje?

Verjetno kar izgled. Pa ne, celoten paket. Najbolj se mi je vtisnila v spomin prva registracija, saj sva z bratom že naslednji dan šla na 'tuning-šov' in oba domov prinesla pokal. To so tisti posebni momenti, ko si še posebej ponosen na svoj avto in na delo, ki si ga vanj vložil. Če si lastnik bolhe, udobje in blazen užitek v vožnji nista lastnosti, zaradi katerih si se odločil za njen nakup. Avto seveda uporabljam kot drugo vozilo, za krajše izlete tu in tam, še vedno pa ga vozim na avtomobilske šove. Bolha je primarno moj hobi in je večno nedokončani projekt. Veliko prostega časa namreč preživim v garaži in jo dodelujem. Meni je super in je ne menjam, skratka.

Boštjan, zaupaj nam še ti svojo zgodbo, kako je fiat prišel v tvoje roke.

O kakšnem fiatu govoriš? Če pogledaš v moje prometno dovoljenje, boš videl, da piše, da gre za zastavo 126. Potemtakem sem verjetno ljubitelj Zastavinih vozil. Nobena romantična zgodba ne povezuje mene in te bolhe. Zapuščen in razpadajoč avto je našel Jernej in lastniku pustil moje kontaktne podatke. In res me je čez nekaj časa poklical in mu ponudil avto. Ni dolgo trajalo in že sva si segla v roko. Jaz njemu 350 evrov, on meni ubogo bolho. Kupil pa sem jo zaradi spominov na otroško, kajti, kot je Jernej povedal, bolhe so družinski kompanjoni že zelo dolgo časa.

In kaj tebe najbolj navdušuje na njej?

Zlagal bi se, če bi rekel, da izgled ali tehnična dovršenost. Verjetno še najbolj ideja, da so ti avtomobili danes zelo redki, pa čeprav jih je bilo pod takšno ali drugačno blagovno znamko v 28 letih proizvodnje izdelanih skoraj 5 milijonov. Tam proti koncu tisočletja so vsi primerki začeli množično propadati, saj niso bili dovolj stari, da bi jih ljudje cenili; da bi šlo za kakšno tehnično nepokvarljivo čudo, pa tudi ne drži. Če se ne motim, je bilo v Sloveniji leta 2012 registriranih le še devet teh avtov, od tega kar pet na škofjeloškem območju. Še najmanj pa me navdušuje zanesljivost oz. nezanesljivost, saj nikoli ne vem, če bom prišel na cilj. Avto smo do te točke, kjer je sedaj, sestavili sami s kolegi in ženo. Tudi servisiramo ga sami. V tem je čar lastništva takšnega avta, zato se bom popravil in rekel, da me najbolj navdušuje to.

Povej nam kaj o tehnikalijah.

Tale moja bolha je letnik 1977. Ima šestinpoldecilitrski dvovaljnik, ki proizvede 18 kilovatov moči, kar je dobrih 24 'konjev'. Ravno tistega leta so prostornino povečali za pol decilitra in s tem tudi malce povečali moč. Tehta le 600 kilogramov, seveda brez vseh dodatkov na strehi. Pije pa okoli šest litrov na 100 kilometrov, kar je glede na maso in dokaj mizerne zmogljivosti kar veliko. Aja, do stotice potrebuje, huh, me je kar malo sram povedati, 48,4 sekunde, končna hitrost pa se ustavi že kmalu za tem, 105 na uro samo gre. Nova je stala okoli 7.000 takratnih mark, zdaj pa ga cenim nekje na pet tisoč evrov.

Koliko pa se ti dejansko voziš z njo?

Od tovrstnega vozila ne moreš pričakovati nekega blaznega udobja, je pa idealen za sončne nedelje in krajše izletke. Za vsakodnevno rabo pač ni. Moram pa povedati, da je bila najdaljša pot, na katero smo se podali z bolho, do Budimpešte, kar je okoli 550 kilometrov oz. okoli osem ur v eno smer. Zame je bila to res pozitivna izkušnja, saj smo prišli tja in nazaj brez kakršnihkoli problemov. In ne, nismo sedeli na teh lesenih sedežih, ti so za avtošove. Imam tudi originalne, tamehke, s tistimi smo se podali v Budimpešto. Smo pa enkrat šli na teh lesenih do Poreča. Tista izkušnja pa je malce manj pozitivna, predvsem zadnjice nam niso bile hvaležne. Že z običajnimi sedeži je 80 kilometrov na uro več kot dovolj. Aja, letno naredim okoli 3.000 kilometrov, preden pride zima in jo parkiram v delavnico. Takrat tudi popravimo, kar je potrebno.

Fanta, teh bolh se torej še ne želita znebiti, kajne?

Nikakor, ju bova prenašala še lep čas. Pa ne samo prenašala, čaka naju še veliko avtošovov in na policah je še kar nekaj prostora za nove pokale. Kar tudi pomeni veliko dela, nisva še končala. Če naju spet obiščete čez eno leto, garantirava, da ne bosta izgledali enako.

1 / 28

Tehnične specifikacije

Tehnični podatki

tehnični podatki	fiat 126, letnik 1977
vrsta motorja	bencinski, dvovaljni, vrstni
prostornina v ccm	652
moč v kW (KM) pri vrt./min	18 (24)
menjalnik	ročni, štiristopenjski
pogon	na zadnji kolesi
največja hitrost v km/h	105
pospešek 0-100 km/h v s	48,4
poraba v l/100 km	6
cena novega vozila	7.000 DEM
zdajšnja vrednost v EUR	okoli 5.000

tehnični podatki	zastava 126, letnik 1977
vrsta motorja	bencinski, dvovaljni, vrstni
prostornina v ccm	652
moč v kW (KM) pri vrt./min	18 (24)
menjalnik	ročni, štiristopenjski
pogon	na sprednji kolesi
največja hitrost v km/h	105
pospešek 0-100 km/h v s	48,4
poraba v l/100 km	6
cena novega vozila	7.000 DEM
zdajšnja vrednost v EUR	okoli 5.000