Manj je več

Prva mazda2 sicer ni bila povsem zgrešen avtomobil, a je bilo kmalu jasno, da ni iz pravega testa. Da bo nova mazda2 prodajna uspešnica, je že jasno; le počakati je potrebno. Srečo so imeli, ti Mazdini oblikovalci, da so stvar naštudirali in presodili ob samem začetku. Pred skoraj vso evropsko konkurenco. Mestni avtomobil mora biti čim manjši, torej avtomobilček. Mazda2 je. Potrebuje se ga le za skakanje okoli. V dvoje ali četvero, za kar se ne potrebuje udobja in luksuza. Pri Mazdi imajo za to večje avtomobile. V njem ne bo nihče prevažal hladilnika, vsaj v 250-litrskem prtljažniku mazde2 ne. In da se bo za povrh še dobro prodajal, mora biti lep. Nova mazda2 to je. Torej všečna enostavna oblika ostrih, dinamičnih potez, s poudarjenimi boki in prikritimi detajli standardnega hišnega trenda. S petimi vrati, majhnim prtljažnikom in veliko prostora za štiri osebe. A so konstruktorji v tem primeru storili še korak dlje; trdnost in togost ter posledično varnost avtomobila so s pomočjo optimalnega profiliranja jeklene karoserijske pločevine krepko povečali, obenem pa zmanjšali njegovo maso za preko 100 kilogramov. V nos pa so kot nalašč, a premišljeno, vgradili majhne in poskočne stroje, ki napravijo tole mazdo pravo pravcato igračo.

Če je navzven ta poskočnost avtomobila še nekako prikrita, izda igrivost mazde2 notranjost. Najprej armaturna plošča. Majhna, kot je bila nekoč v fičku. In tudi podobnih okroglin. Z miniaturnimi, zaradi žgoče rdeče osvetljave ne preveč dobro preglednimi merilniki pred voznikom. In malce manj miniaturnimi gumbi na polsferičnem radijskem sprejemniku ter z volanom, ki si ga lasti skupaj z roadstersko MX-5. In trdoplastičnimi oblogami na vratih, ki res zgolj zakrivajo mehanizme in ostre zaključke pločevine. Potem so tu še sedeži. Spet majhni in kratki, prijetno trdi ter zelo nizko postavljeni. Tudi zadaj, čeprav je klop vzdolžno pomična in ponuja na ta račun potnikom izdatno mero prostornosti. Za povrh pa še ročica menjalnika. Povsem dirkaška. Postavljena na greben sredinske konzole leži v rokah bolje kot bi si želel sam Sebastien Loeb. In podobno je sedenje ter vožnja v tej mazdi. Ne vem, kako je inženirjem to uspelo, a vožnja s to mazdo je pravi užitek. Nizko sedenje, dobra preglednost ter vse potrebno na ravno pravšnjem dosegu roke so osnova za dober začetek. Občutek na volanu je oster kot nož, natančnost in predvidljivost pisana na dušo, kontrola zaradi odlično nastavljenega in ravno prav utrjenega podvozja igriva a tudi udobna. Motor je prostornine litra in treh decilitrov a je v tej, ki ima osnovni paket opreme, tudi malenkostno slabotnejši. Ampak, ker se zelo rad vrti, ima opravka z majhno maso in ker so prestavna razmerja petstopenjskega ročnega menjalnika dobro preračunana, zna biti ta 'dvojka' precej poskočna. V veselje je vozniku tudi motorni zvok, ki dobro zareže v ušesa in še dodatno vzbuja adrenalin. Malce manj je ob priganjanju prijetna žeja, saj dobrih 8 litrov bencina na 100 prevoženih kilometrov ni malo. A ob umirjeni vožnji poraba z lahkoto pade tudi pod 7 litrov. Seveda ta mazda še zdaleč ni dirkalni stroj, le nekaj genov si deli z njimi. Zato je prijetna sopotnica tudi v umirjenih vodah, ko je vožnja tiha in zadovoljivo udobna. Kot takšna bo znala ujeti marsikatero nežno dušo.

In na koncu cena. Za 11 in pol evrskih tisočakov ne boste dobili samodejne klimatske naprave, usnjenega volana, elektronike za nadzor vozila ter potovalnega računalnika. Tu konkurenca za dani denar ponudi več. Vendar to še zdaleč ni pogubno za 'dvojko'. Če ne verjamete, še enkrat berite zgoraj.