Zvezda modnih brvi

Ni veliko vozil, ki bi že na prvi pogled pustila takšen vtis. DS 5 je dovolj oblikovno poseben in atraktiven, da ga je težko zgrešiti, ob snemanju se mi je zdelo, da bi moral biti oblečen v Armani obleko, da bi mu lahko pariral. Zunaj je fantastičen, vsi ga gledajo, se zdi, da niti ne vedo, kam bi ga uvrstili, vidim le, da jim je zelo zanimiv. Ampak še bolj hud je znotraj. S takšno notranjostjo se lahko primerja le še kakšen pagani, usnje na sedežih ima hudo lep vzorec, armaturna plošča je zelo atraktivna in dobro izdelana, nobena malenkost ni prepuščena naključju in zanimivih detajlov je ogromno. Celo zavesice na strehi so ločene za voznika, sovoznika in zadnje potnike. In še ogromno je malenkosti, ki skupaj naredijo notranje počutje pravo doživetje.

Vendar pa lepota zmanjšuje uporabnost in takšni kompromisi mi niso nujno všeč. Sprednja sedeža, na primer, sta zelo razkošna in debela, zato za potnike zadaj ni dovolj prostora. Za noge ga hitro zmanjka, zato dodajam, bogi Sarkozy, ki se je vozil zadaj. Zgoraj omenjena tri ločena stekla na stropu ob odprtem zastoru zelo nenavadno razpršijo svetlobo v notranjost, zato me med vožnjo s kančkom očesa ves čas nekaj moti, imam občutek, da je nekaj na strehi. Seveda tudi dodatne svetlobe ne ponudijo toliko, kot bi jo klasično enojno panoramsko steklo. Voznikov delovni prostor ponudi eno samo praktično neuporabno odlagališče, zato tudi uporabnost trpi. In vso srečo vam želim pri odpiranju prtljažnika, če nočete imeti umazanih rok. Stikala za odpiranje zadaj sploh ni in boste prtljažnik morali odpreti preko gumba na ključu ali pa v notranjosti, prtljažna vrata pa prijeti ravno tam, kjer so takoj umazana.

Potem pa vožnja. Razumem, da želi biti DS 5 umirjen in eleganten stroj, zato me prevelik volanski obroč niti ne moti, čeprav je spodaj preveč prirezan. Preveč predvsem zaradi uporabnosti, izgleda že fino. Tudi obvolanskih prestavnih ročic ne pogrešam in jih ne boste niti vi, ker jih ob umirjeni vožnji ne boste potrebovali. Elegantno okolje z elegantnim volanom, torej, do sem vse super. Ne razumem pa, zakaj potem podvozje preveč trdo pobira neravnine, ne športno trdo, samo slabo uglašeno trdo. Glasno je in grdo pretresa, na kakšni večji grbini se mi je zdelo, da bo kakšen kos kar odletel, pa sem se peljal lepo in umirjeno. Ker DS 5 ne želi biti vozniško dinamičen, bi moral biti bolj udoben in eleganten, zato z vožnjo ne navduši. Prav tako je občutek na volanu preslab.

Mi je pa všeč motor. Dobrih 130 kW moči je vedno prepričljivih, motor ni posebej glasen in šeststopenjski samodejni menjalnik deluje lepo. Vsaj, dokler se boste vozili umirjeno, hitre menjave mu vseeno niso posebej všeč. Ampak z DS 5 se boste želeli voziti lepo, zato menjalnik hvalim in se ponovno sprašujem, čemu ni podobnega karakterja tudi podvozje. Sem pa resda pričakoval, da bo motor porabil manj, pod sedem litrov ne gre niti z umirjeno vožnjo.

Kompromisi so skratka v avtomobilskem svetu nujno zlo in biti perfekten je sila težko. Če bi ocenjeval le obliko in notranje vizualno razkošje, je DS5 pregrešno zanimiv. Izjemno lep in eleganten, pravi posebnež, ki s svojimi detajli vsekakor prepriča. Zataji pa tehnika. Če uporabim prispodobo, se mi zdi takšen kot tiste božične čokoladice, lepe navzven in zanimivih oblik, čokolada pa ni preveč dobra. Če upoštevam, da tako opremljen stane skoraj 43 jurjev, bi moral biti bolj uglajen tudi med vožnjo. Predvsem tišji, manj trd in z boljšim občutkom na volanu. Namreč, če oblikovno skriva sorodnost s plebejskima znamkama, bi jo moral bolj tudi v vožnji. Zato si še ne zasluži Armanijevega suknjiča.