Prvič v življenju

V Romuniji, kjer sandero proizvajajo, so ga že izbrali za avto leta 2009. Pri nas in marsikje drugje bo takšen naziv seveda zelo težko dosegljiv. Malo so za to krivi predsodki, nekaj pa nepoznavanje. Avtomobil, narejen v Romuniji, namreč hitro odvrne slovenskega kupca, ki je najbolj navdušen nad nemškimi proizvodi, po drugi strani pa tudi prvo srečanje s sanderom ne navduši. Kdor se zapiči v izdelavo, takoj opazi za današnje čase že kar velike reže med posameznimi deli karoserije, ki na nekaterih delih ne dajejo občutka dolgotrajnosti, drugod pa izgledajo ceneno. Paket, hecno imenovan 'SUV', sicer malce popestri izgled zunanjosti s plastičnimi zaščitami spredaj, zadaj in na pragovih a se mu lahko mirno odpoveste, če vam ni zares izredno všeč. Ob pogostem točenju goriva vas bo v mrzlih dneh velikokrat razjezila ključavnica tanka za gorivo, ki zmrzne in grobim lahko celo odlomi ključ, če ne bodo pazili.

Z merami sandero skoraj presega svoj razred, predvsem v višino. Delna zahvala gre seveda tudi povečanemu odmiku od tal, ki ga je v tem primeru za 15,5 centimetra, saj je s tem vozilo primerno še za slabše podlage, kjer se sandero presenetljivo dobro znajde. Pozna se, da je blaženje malce ojačano, ker ni tako udoben kot znajo biti renaulti, se pa po drugi strani večina teh udarcev od spodaj v kabini tudi dobro sliši. Makadamskih poti in slabih cest se torej ne brani, če živite kje, kjer ceste niso najbolje urejene, kar v Sloveniji ni ravno redko.

Pri Daciji se hvalijo, da so njihovi avtomobili narejeni trpežno in za dolgo časa. Ker temeljijo na dobro preizkušeni mehaniki Renaulta, težko dvomim, da bo sedaj že precej stari 1,4-litrski bencinski štirivaljnik povzročal veliko težav. Motor je za tiste, ki so jim pomembne le številke, precej nezanimiv, saj iztisne le 55 kW in 112 Nm navora pri 3000 vrtljajih, zato so zmogljivosti večinoma podpovprečne oziroma zadovoljive tistim, ki se jim nikamor ne mudi. Med svojim delovanjem je kar glasen in prav nič skromen pri porabi, saj je tudi na testu kljub zelo majhnim zahtevam porabil nekje med sedem in osem litrov bencina na 100 kilometrov. Vendar sta varčnežem namenjena še dva dizelska agregata, za tiste, ki ne prevozijo toliko kilometrov letno, pa je vsekakor bolj primeren takšen kot je bil v testnem. Pohvaliti velja petstopenjski menjalnik, ki je vsaj po občutku na ročici bolj natančen kot je bil nekoč v cliu, le v mrzlih jutrih potrebuje nekaj trenutkov, da se olje v njem ogreje in lepo steče. No, o trpežnosti sem bolj začel dvomiti za volanom, saj je kljub pričakovano cenenim materialom in še kar privlačnemu izgledu izdelava slaba. Tudi v tem avtomobilu (kot v vseh dacijah doslej) se je premikal voznikov sedež, stopalka za zavore je stalno spuščala cvileče zvoke, tista za plin pa je včasih ostajala kar na mestu, tako da sem občasno lahko užival še v nekakšnem 'tempomatu'. Moteče je bilo tudi brisanje vetrobranskega stekla, ko je potrebno hkrati pritiskati ročico k sebi in imeti vklopljena brisalca, da deluje, hupa je le na levi obvolanski ročici, zato pa bo pozimi vsak voznik (še bolj voznice) vesel, da se kabina zelo hitro ogreje in da je v njej glede na razred veliko prostora. Prtljažnik ponuja kar 320 litrov za prtljago in se lahko poveča na 1200, s čimer se konkurenca ne more pohvaliti.

In še z eno stvarjo se nihče ne more hvaliti kot se lahko takšna dacia – seveda, s ceno! Nikjer ne dobite toliko niti za osnovno ceno 6.666, niti za ceno testnega primerka, ki je znašala dobrih 8 tisoč evrov. Marsikdo meni, da se za ta denar bolj splača kupiti boljši rabljen avtomobil, vendar ni malo takšnih, ki bodo navdušeni, da v garaži končno stoji nov. Morda celo prvič v življenju.