Kristjan Bokan Kristjan Bokan, izvirajoč z Goričkega, sedaj nastanjen v Ljubljani, si lasti BMW-ja serije 3 predprejšnje generacije. Letnik je 2004, proti koncu, se pravi, da že šteje deseto leto. Leta 2005 so predstavili novi model E90, tako da je tale eden izmed zadnjih predstavnikov svoje generacije. BMW-ji so mu najbolj všeč že od malih nog, spominja se namreč, da je že v prvem razredu osnovne šole v zvezke kracal 'be-em-vej'. V točno ta model pa Kristjan pravi, da se je vanj zagledal že davnega leta 1998, ko ga je videl v neki avtoreviji. Takrat je bil seveda še mulec in četudi je štel samo 10 let, si je na mestu obljubil, da ga bo nekoč vozil. Obljuba dela dolg, seveda, in evo, Kristjan nam predstavlja svojega BMW-ja 3.
Kako si z njim zadovoljen?
Vozim ga že približno 2 leti, tako da sva že dobra kolega in se dodobra poznama. Ja, je kar moja najljubša stvar na svetu. Takoj za televizijo, seveda. In punco Mašo, če slučajno bere tole. Poganja ga dvolitrski štirivaljnik s 150 'konji', tako da kar potegne, ko je treba. Kakšen vranec mu je tekom desetih let že nedvomno ušel, vednar manka moči pri vsakodnevni uporabi ne čutim. Kar pa se začuda niti ne pozna pri porabi. Na avtocesti spije dobrih pet litrov, tudi šest, če dobro pohodim plin, ampak vseeno se mi zdi to kar sprejemljivo, tako da moram reči, da sem v vseh aspektih z njim zelo zadovoljen. Gotovo mi bo družbo delal še naslednjih nekaj let. Dokler ne privarčujem za novo trojko, seveda, ampak ta čas še ni blizu.
Kako se ti sedaj dopade, ko so splovili že dve generaciji za tem modelom?
Vizualno mi je avto še vedno zelo všeč, kljub temu da gre za predprejšnjo generacijo. Ima brezčasen dizajn, če mene vprašaš. Od tega modela dalje izgled ostaja v osnovi podoben tudi pri naslednjih. Vsi drugi BMW-jevi modeli se precej bolj spreminjajo, trojka pa nekako vztraja. Enako je znotraj, ambient je prijetno nemški in kakovosten. Vidnih znakov obrabe praktično nima, kar priča o res kvalitetnih materialih, ki jih uporabljajo pri BMW. Uglajeno, samo mogoče mu ne bi škodilo malce barve, vsa ta sivina zna biti malenkost dolgočasna. So si pa pri novi trojki to prišli gor, zato ponujajo tiste modre ali rdeče črte na armaturni plošči. Merilniki so mi tudi všeč in se do danes praktično še niso spremenili, saj so že kar skoraj zaščitni znak BMW-ja, prav tako mi je všeč usmerjenost sredinske konzole k vozniku. Prijetno, ni kaj.
Je na njem kaj posebnega od dodatne opreme?
Posebnega ni praktično nič, vsi deli so originalni, pri čemer tudi vztrajam ob opravljanju vseh servisov. Dodatne opreme nima veliko, ampak vse, kar je, funkcionira super in je zelo 'trotlziher', se pravi enostavno za uporabo. Osnovne stvari, kot so potovalni računalnik, avtomatska klima, po globini nastavljiv usnjen volan in podobno seveda je. Kakšen BMW bi pa bil, če ne bi imel tega?
Se kar spodobi, ja. Kako ga je peljati?
Vozi se super. Je izjemno direkten in ima trdo podvozje, kar mi ustreza. Avto se da lepo obvladati tudi v kakšnih kočljivih situacijah, tako da bi rekel, da me je že večkrat on spravil iz zagate, ne pa moje vozniške sposobnosti. Ima veliko prednosti, ki se pokažejo šele na avtocesti in regionalnih poteh, vendar v mestu so pa to prej slabosti. Lep primer je trda sklopka. Super za pospeševanje, za vsakdanjo vožnjo po mestu pa sploh ne. Za stanje pred vsakim semaforjem pa že postane prav naporna. Zadnji pogon mi je sicer super, vendar vsa moč na zadnjih kolesih se ne obnese najbolje na snegu ali mokri podlagi, bognedaj na kakšnem ledu. Je pa izredno zabavno. Avto sicer nima toliko moči, da bi me moralo skrbeti nenačrtovano 'driftanje', a vendarle. Bi pa res lahko avto boljše parkiral. Predvsem zadek bi lahko bolj vedel, kaj se okrog dogaja. Ampak resno, vsem ki kupujete ladjaste avte, kot je ta, priporočam tisto nadležno tuljenje, kajti se je že zgodilo, da je punca prevrnila kakšno kanto za smeti, saj enostavno nimaš občutka, kako daleč nazaj mu seže zadnjica.
Če za trenutek pozabimo na denar, kateri avto bi si izbral in zakaj?
Verjetno bi si izbral klasika, bi pa bila lista sanjskih avtov kar dolga, od lamborghinija countach iz 70. let zaradi svoje revolucionarne oblike, olivno zelenega "bullitt" mustanga iz 60. let, zaradi zgodovine tega modela in še bolj zaradi svoje filmski vloge v filmu Bullitt, in do črnega ferrarija 512 BB iz 80. let, ker mi je enostavno všeč. Od novejših bi pa verjetno posegel po aston martinu DBS, pa tudi gallardo spider v zeleni barvi ne bi bil slab, ampak nujno s srebrnimi platišči in ne črnimi. Zakaj ta dva? Ker imata lepo obliko, prijeten zvok ter "dovolj" moči.
Zadnje besede?
So stvari, ki me motijo, seveda, ampak tako je pri vseh avtih. Pa ne samo avtih, seveda. Dejstvo je, da ga ne menjam, ni šans. Vsaj zaenkrat še ne, ima samo 113 tisoč kilometrov, kar za dizla pomeni, da šele vstopa v srednja leta. Ampak če sem iskren, na trenutke tudi pogrešam zvok kakega šestvaljnega bencinarja. Bi pa verjetno kaj kmalu bil nazaj pri svojem dizlu, ko bi bilo treba odpreti denarnico na bencinski črpalki. Pa še prisili me, da hodim in tako zdravo živim, ker imam avto preveč rad, da bi se z njim vozil na kratke relacije.