Top-ponudba

Ko peugeota 308 GTi pogledamo od znotraj, hm, nam ostanejo, glede na njegove ponujene atribute, dobri, a precej mešani občutki. To pa zato, ker izgleda tale GTi tudi znotraj skoraj povsem enako kot vse ostale tristoosmice. Je že res, da mu aluminijaste stopalke lepo prisedejo in da v črni lak odeta sredinska konzola naredi vzdušje bolj intimno, ampak vse ostalo je isto. Še za sedeže, za katere bi pričakovali, da bodo zarobljeni v školjkasto silhueto, to ne velja; takšni so kot v navadnih izvedenkah, le tapecirani so z imenitnejšimi materiali. A vseeno velja pohvaliti njihovo udobnost in precej dobro podporo celotnemu telesu. Tudi pri odrezavi vožnji. Kljub štirim letom starosti je notranjost še vedno lično in dovolj moderno oblikovana, s kakovostnimi uporabljenimi materiali in solidno gradnjo pa nudi vedno prijeten ambient med vožnjo.

'Geteijevski' pa je pri tej tristoosmici definitivno spisek serijske in dodatne opreme, ki je dolg, na njem pa je moč najti praktično vse, kar nižji srednji razred ponuja. Naj izpostavim le 3D-navigacijski sistem, ki med drugim stane več kot 10 odstotkov celotnega avtomobila proti doplačilu ali pa super veliko panoramsko stekleno strešno steklo, katero je moč s pomočjo električnega mehanizma in platna elegantno zakriti. No, tudi aktivni ksenonski prednji žarometi, ki znajo slediti smeri vrtenja volana, so res vredni vse hvale. Pa tudi tistemu, ki je poskrbel, da ima avtomobil v prtljažniku serijsko skrito rezervno kolo, ki je normalnih dimenzij, bi z veseljem plačal pivo.

Najbolj čistokrven GTi pa je seveda in logično, pogonski sklop. Ponovno poznani 1,6-litrski turbobencinski stroj, ki se ponaša z oznako THP, je po zmogljivostih enak tistemu iz hišnega modela RCZ in zmore 147 kW moči. Najzmogljivejša tristoosmica nudi 275 Nm navora v območju med 1700 in 4500 vrtljaji na minuto, kar obljublja vedno dobra pospeševanja in solidne končne kapacitete. A na žalost šeststopenjski ročni menjalnik ni tako zelo dober, da bi zmogel slediti potenci agregata, saj je preveč nenatančen in prepočasen za res hitra prestavljanja.

Vseeno: v 7,7 sekunde avtomobil zmore z mesta pospešiti do 100 km/h in njegova končna hitrost krepko presega 200 km/h. Je pa za običajno uporabo menjalnik solidno preračunan, saj se da z njim zaradi dovolj velike zaloge moči in navora povečini voziti v četrti ali peti prestavi. In slednje je všeč tistim, ki dajo kljub športnosti tudi nekaj na majhno porabo. V tem primeru testnih 8,7 litra na 100 prevoženih kilometrov. Kot piko na i velja omeniti še načrtno na rezek zvok uglašen izpušni sistem, ki dopolnjuje peugeotovo športno usmerjenost in temu avtomobilu dobro pristoji.

Potem pa je tu še podvozje. 10 milimetrov nižje je kot pri običajnih tristoosmicah, ojačano ter opremljeno z zmogljivejšimi blažilniki in tršimi vzmetmi. Torej, kot nalašč za 'razkazovanje mišic'. Ampak ni ravno tako. Pri normalni uporabi izpade kot vedno pretrdo nastavljeno, ko gre za vožnjo po slabših voziščih, na kar opozarja s stalnim stresanjem, pri dirkaški uporabi pa se čvrstost izkaže kot njegova vrlina, ampak se zadnji del avtomobila obnaša precej nervozno in zato neprepričljivo. No ja, za slednje so bile 'krive' tudi zimske pnevmatike, ki v poletno toplih zadnjih dneh marca logično niso opravljale svojega dela tako, kot bi morale. Zato pa velja pohvaliti zmogljive zavore, katerih se zlepa ne da spraviti do njihove meje zdržljivosti. V vsem ostalem je tudi ta tristoosmica prijeten, spodoben in uporaben avtomobil, ki bi znal zadovoljiti mnogo kupcev.

Peugeotov poskus v ponovnem vpeljevanju GeTeijevstva je uspel, a bolj na pol. Če bi šlo zgolj za predstavljanje 'top-modela', potem ja, ta tristoosmica je najboljša doslej. Do pravega GTi-ja pa ji še nekaj manjka.