Italijanska rariteta

Ker je verjetnost srečanja tega avtomobila enaka verjetnosti srečanja F430, bodo pogledi švigali za vami, kot za 'vzpenjajočim konjičem'. Tudi zato se ga vedno bolj zahtevna avtomobilska populacija še zdaleč ni naveličala in marsikdo meni, da gre za povsem svež izdelek italijanske avto industrije. Rumeno-črna barvna kombinacija še bolj lepi poglede nase, dvobarvna platišča iz lahke litine velikosti šestnajstih palcev pa dajejo občutek, da ne gre za povsem osnovni model. Občutek ne vara. Paket opreme 'Momo design' je največ, kar si lahko omislite pri temu modelu s konca abecede.

In če je zunanjost avtomobila atraktivna kot Monica Bellucci, tega na žalost ne moremo trditi za notranjost. Ker so merilniki pomaknjeni na sredino armaturne plošče, je pred voznikom praznina. Vendar k sreči ne cenena plastika marveč mehka tkanina. Prijetno presenečenje. Volan, sedeži in prestavna ročica so izdelani v istem duhu. Športno agresivnost je zamenjala prefinjena eleganca. Prednja sedeža sta čvrsta, vendar skoraj brez vsakršne ledvene in ramenske opore, volan z belimi šivi pa ni namenjen hitremu preprijemanju in tudi ne nosi emblema 'Momo', čeprav bi marsikdo ob videnju napisa 'Momo design' na B-stebričku pomislil na to. Verjetno je opazka o nešportnosti povsem neupravičena, saj gre še vedno za majhen, eleganten avtomobil, vendar nas je atraktivna zunanjost napeljala k temu, da smemo pričakovati kaj več. Vozilo je namenjeno štirim, najverjetneje potnicam. Kolenskega prostora je dovolj tudi za prednjima sedežema zaradi vzdolžno pomične zadnje klopi, ki poveča prtljažni prostor za 75 litrov a hkrati odščipne nekaj kolenskih centimetrov.

Motor je znani hišni izdelek prostornine enega litra in treh decilitrov, ki kuri plinsko olje. V pandi in grande puntu je ponujal vsega 51 in 66 kilovatov, 'ypsilonki' pa so jih namenili kar 77 ozirom stoinpet zelo iskrih italijanskih 'žrebcev'. Sprva pokaže vse 'kvalitete' majhnih dizelskih agregatov s puhalnikom, saj se igla merilnika zelo neodločno vzpenja po skali motornih vrtljajev, ko le doseže dvatisočaka pa vsa konjenica odločno zagalopira v kas, tako da merilnik zlahka spleza tudi preko 'štiritisoč' vrtljajev, ki jih tovrstni agregati ne marajo preveč. Vleka je zagotovljena v vsaki izmed samo (!) petih prestav. To je zamera, ki je nikakor ne moremo oprostiti tej prikupni lepotički, saj je bil koncern Fiat eden izmed prvih avtomobilskih proizvajalcev, ki je začel vgrajevati šesto prestavo. Zakaj je ta lancia torej nima? Hrup v kabini bi bil pri naši avtocestni omejitvi manjši, saj se motorna gred takrat vrti s 3000 vrtljaji. Merilniku hitrosti ne verjemite preveč, saj ni ravno vzor točnosti. Poraba se je gibala med 5 in 6 litri, odvisno od tipa cest. Izlet štirih potnic do nakupovanja v Trstu bo dvignil porabo proti šestici. Poleg že omenjenega hrupa v kabini bo potnice zmotilo tudi živčno poskakovanje zadka avtomobila čez ne najbolj kvalitetno zgrajena slovenska avtocestna cestišča. Nizkopresečne gume, znižano podvozje in kratka medosna razdalja tu pač terjajo svoj davek. Se pa mala lancia zato dobro znajde med ovinki, čeprav nagibanje karoserije ne vliva ravno najboljšega občutka.

Edinega pravega tekmeca tako po elegantnosti kot po ceni najdemo pri 'bratrancu' - fiatu 500. Medtem ko je lancia ypsilon v jeseni svojega življenja, je 500 sicer v pomladi a kljub temu prva še vedno dobro skriva svoja leta. Da jih ni veliko na cesti, je kriva tudi cena, saj z nakupom nekaj dodatne opreme za vožnjo v domačo garažo zahteva skoraj 20 tisočakov. Precej za vozilo tega velikostnega razreda a ekskluziva je vedno imela svojo ceno.