Velika družina

Še dobro, da družine niso edini kupci H-1, tako da uvodni populizem lahko mirno spregledate, če potrebujete takšno vozilo na primer za potrebe športnega kluba, prevoze otrok v šolo, hotelske usluge ali podobno. Možnosti je zelo veliko, prostora pa tudi. Na osmih sediščih namreč lahko povsod sedijo odrasle osebe in se navdušujejo nad prostorom za glave in noge. Tudi v širino ga ne zmanjka kar tako, edina zamera gre poglavju o varnosti, saj so pri Hyundaiju vsem potnikom namenili vzglavnike in varnostne pasove, zračni blazini pa le spredaj sedečima. Po drugi strani sta pri tej različici serijska zapora diferenciala in ESP, kar bo zmanjšalo skrbi marsikateremu vozniku, ki ga moti zadnji pogon. Prednosti in slabosti je kar nekaj: na suhem se prenos moči motorja na zadnji kolesi obnese bistveno bolje, saj ima vozilo boljšo razporeditev mas, boljšo lego na cesti, boljšo vodljivost in razbremenjeni sprednji kolesi, manjši krog obračanja ter boljše lastnosti pri polni obremenitvi ali vleki prikolice; po drugi strani pa na spolzkem lahko hitro nastanejo težave, sploh pri vožnji v klanec na snegu ali pri speljevanju, ker ESP le ni vsemogočen, sneg pa v naši deželici ni tako redek pojav. Skratka, če ste zadnjega pogona vajeni in vešči, vas bodo navduševale razveseljivo dobre vozne lastnosti ob ugodni preglednosti izza volana, saj se sedi visoko in pokončno.

Za dolga potovanja bi lahko bila sprednja sedeža opremljena še z naslonoma za roki in nastavitvijo ledvene opore, medtem ko lahko zadaj sedeči po tračnicah v dnu premikajo klop in desni sedež v sredini (ki je ločen) naprej in nazaj. Prav tako je možno nastavljati tudi naklon naslonjal. Potniki od tretjega naprej vstopajo v kabino skozi dvoja bočna drsna vrata, ki so precej težka in jih je včasih potrebno kar pošteno povleči, lezenje na zadnjo klop pa raje prepustite bolj gibčnim, kljub temu da se klop in sedež z naslonjaloma vred pomakneta naprej. Zelo boste znali ceniti, da kljub osmim potnikov v vozilu še vedno ostane kar 850-litrski prostor v prtljažniku, tako da je prostor res odlično izkoriščen, vendar ni jasno, zakaj zadnja šipa nima brisalca, saj se v slabem vremenu takoj umaže. Čeprav so pri tej različici zadaj listnate (dostavnik) nadomestili z vijačnimi vzmetmi, udobje še vedno ni na ravni osebnih vozil, kar je pač davek na povečano nosilnost. Bistven napredek pa je opaziti pri izbiri materialov armaturne plošče in kvaliteti izdelave. Prav tako je oblikovanje všečno in predvsem praktično in pregledno. Morda bi lahko ponudili še kakšno večje odprto odlagališče nekje na sredini. Prostora med sedežema je namreč ogromno in tam stvari med vožnjo lahko nevarno 'plešejo' po kabini.

H-1 kot moderen kombi prepriča tudi z obliko, ki je po zaslugi ogromnih luči in maske spredaj prepoznavna, zadaj pa, kot spet večina vozil tega razreda, uporabnosti v prid, dolgočasna. Prav nič kombijevsko pa ni vzdušje, ki ga ustvarja zmogljivi turbodizelski štirivaljnik s sistemom vbrizgavanja goriva preko skupnega voda. Motor ima namreč veliko navora, ki skrbi za odločno pospeševanje v vseh prestavah in precejšnjo končno hitrost. Spet je slabost, da je spojen le s petstopenjskim ročnim menjalnikom, saj bi dodatna prestava gotovo še malce zmanjšala hrup in porabo. Slednja se je na daljši avtocestni turi, ob upoštevanju omejitev seveda, gibala pod desetimi litri, kar pomeni doseg s polnim tankom goriva (75 litrov) okoli 800 kilometrov. Ni slabo, lahko pa bi bilo tudi bolje. In prav tako se novi H-1 odreže na večini področij. Nikjer ni briljanten, je pa dober. Odlično zapolnjuje veliko Hyundaijevo družino in se zna zelo dobro spopasti z zahtevami velike družine. Tudi s ceno.