Čista starina

Na trgu pa se med številnimi 'novimi' avtomobili še vedno tu in tam najdejo prave starine, ki v bolj ali manj enaki obliki vztrajajo že vrsto let. Na primer fiat punto, ki je v svoji tretji generaciji zapeljal na ceste že leta 2005, tako da je letos na rojstnodnevni torti upihnil že deveto svečko. To nikakor ne pomeni, da je punto slab avtomobil, je pa res, da ne more več učinkovito konkurirati ostalim novejšim avtomobilom, ki so ga tehnološko prehiteli tako po levi kot po desni.

Punto je sicer v devetih letih 'doživel' dve posodobitvi in spremembi imena, saj je na tržišču do leta 2009 nastopal kot grande punto, nato do leta 2012 kot punto evo, zadnja izdaja pa se je imensko vrnila h koreninam, tako da je punto znova samo punto. Seveda tudi oblikovno ni bilo pretresljivih sprememb, bolj kozmetični popravki in več opreme za nižjo ceno. Tudi v notranjosti se je čas ustavil. Špartansko plastično okolje je sicer odraz cenovnega razreda, so pa zasloni le eno-, največ dvovrstični in tudi potovalni računalnik je samo enosmeren, čeprav ga testni punto sploh ni imel, pa tudi sedeži bi lahko bili bolj udobni. Ker pa torinski proizvajalec avtomobilov še vedno ni razkril načrtov za resnično novega naslednika, so se enostavno odločili, da bodo punta skušali približati kupcem s tovarniško predelavo motorja na utekočinjen naftni plin. Cena slednjega je v času pisanja testa točno polovična ceni litra 95-oktanskega bencina, zaradi česar je vožnja lahko zelo ugodna, če odmislimo za tisočaka in pol višjo ceno avtomobila.

Ker se fiatu punto leta poznajo tako znotraj kot zunaj, je zgodba popolnoma enaka tudi pod pokrovom motorja. V primeru testnega je tam precej glasno za pogon skrbel 1,4-litrski bencinski motor, ki proizvede 57 kW (78 KM), kar se ne sliši tako slabo. Vendar ga je bilo potrebno ves čas priganjati že ob samo enem potniku v avtomobilu in tudi padec hitrosti na avtocestnih klancih je bil zelo pogost pojav, tako da si raje sploh ne predstavljam, kaj bi se zgodilo, če bi se štirje odpravili na morje. Pri 130 km/h se je sicer vrtel s 3700 vrtljaji na minuto, zato je glasen, po drugi strani pa je na testu povprečno porabil samo 7,8 litra plina na 100 prevoženih kilometrov, kar se še kako pozna v denarnici, ker je LPG polovico cenejši od bencina. Če se res veliko vozite, je to potem takšen strošek, kot bi vam običajen avto porabil 4 litre, le da se je tukaj seveda potrebno pogosto ustavljati na bencinskih servisih.

Se pa punto kljub vsem pomanjkljivostim dobro drži ceste, podvozje je za razred vozil udobno, le volan bi lahko ponujal še malo več informacij, vendar kljub vsemu svojo nalogo opravlja zadovoljivo. Sam bi rad videl še bolj udobne sedeže, sploh zadnjo klop, prtljažnik pa ponuja skromnih 275 litrov prostora, kar je celo 10 litrov manj od opla corsa, prikritega brata, narejenega na enaki platformi. V tem primeru ne bo najboljši za daljša družinska potovanja, čeprav je to avtomobil, ki mora biti zelo veliko na cesti, da je nakup s predelavo na plin sploh smiseln.

Leta seveda niso prinesla samo negativnih stvari, saj pri Fiatu za punta ponujajo skoraj 3 tisočake popusta, tako da je vstopni model na voljo že za slabih 9 tisočakov. Cena testnega se je seveda zaradi nekaj dodatne opreme in predelave na plin (1.500 EUR) povzpela na dobrih 15 tisočakov, če odštejemo popust, pa je takšen punto na voljo že za dobrih 12 tisočakov. Seveda pred nakupom izračunajte, če se vam takšen na utekočinjen naftni plin sploh splača, je pa na koncu izpuh tega čistejši, kar tudi nekaj šteje.