BinarKa

Za razliko od ljudi, ki po večini uporabljamo desetiški številski sistem, računalniki niso sposobni razviti lastnega razmišljanja, zato na svet gledajo skozi dvojiško oziroma binarno prizmo. Ford ka digital igra na podobno noto. Opazovalcu je ali všeč, ali pa ga preprosto ne more videti. Zgolj to, da sta avtomobila narejena na enaki osnovi, še ni zadosten pogoj, da sta skoraj enaka. Nekaj podobnega lahko rečemo za forda ka in fiata 500. Malokdo bo na prvi pogled opazil, da gre praktično za identični vozili. Če je zadnji nabit s temperamentom in pravo italijansko dušo, je ford ka toliko drugačen in poseben, da mu nikoli ne bi nihče pripisal brata, ki je po vrhu še njegov enojajčni dvojček. Zdaj že vrabčki na veji čivkajo, kako Ford svoja vozila oblikuje v kinetičnem dizajnu. Roko na srce jim je to še najbolj uspelo s fiesto in fokusom, pri kaju pa bi lahko nekaj rešitev pobrali od svojih italijanskih kolegov. Slednjemu manjka tista nostalgična duša, ki je nekaj desetletij nazaj 'fičkotu' prinesla nesmrtno slavo. Celotna kompozicija se zdi preveč sterilna in premalo nagajiva, zato so ji dodali še takšne vložke v zeleni barvi, ki poskrbijo za opaznost.

Od prve generacije v dolžino presenetljivo ni zrastel, le širši je za nekaj milimetrov. Na prvi pogled v kabini prevzamejo precej mešani občutki, predvsem zaradi divje barvne kombinacije. Ta se je izkazala za ne povsem posrečeno, ker se zelene površine kaj hitro umažejo. Tako je volanski obroč po skoraj 18.000 prevoženih kilometrih že potreben čiščenja. Tudi obvolanski gumbi bi bili ob zgornji polovici volana veliko bolj dostopni. Sedi se dobro in tudi preglednost je dovolj dobra, da boste kaja upali parkirati v še tako malo luknjo. Odlagalnih površin ni veliko. Pri Fordu s kajem ciljajo predvsem na ženske, zato mi ni jasno, zakaj ogledalca na senčnikih niso osvetljena. Tako bi se naše lepotičke lažje uredile. Je pa na sprednjih sedežih čisto dovolj prostora, da se bo z vašo boljšo polovico peljala še njena najboljša prijateljica in na njuno srečo ali vašo žalost je v prtljažniku še dovolj prostora za 210 litrov vrečk njunih najljubših blagovnih znamk.

Dobro tono težkega kaja poganja Fiatov 1,3-litrski turbodizelski motor. Za mestne opravke je odličen, za kaj več pa odločno preslaboten. Za pravi odziv ga je treba gnati globoko proti rdečim številkam, kar se pozna na glasnosti agregata, pa tudi pri porabi goriva. Že res, da ga je užitek vrteti po samotni podeželjski cesti, kmalu pa to postane utrujajoče. Krmiljenje bi lahko, sploh če ga primerjam s tistim iz fiata, bilo nekaj bolj trdo in neposredno. Podvozje je Fordovsko dobro preračunano, menjalnik natančen in hiter. Zavore bi lahko bile nekaj močnejše, kar pa pri mestni vožnji od semaforja do semaforja niti ne pride toliko do izraza. Neodločen je pri speljevanju in čeprav je precej varčen, se še vedno ne morem znebiti misli, da se takšnemu avtomobilu neprimerno bolj poda bencinski motor. Pa še cenejši je.

Za takšnega kaja boste malo manj kot 15 tisoč evrov. Če se komu zdi to pretirana vsota denarja, naj si pogleda identičen avtomobil pri sosedih Italijanih. Kaj kmalu bo ugotovil, da cene še zdaleč niso enake in v primeru kaja nič kaj pretirane, vsaj v primerjavi s tistimi pri Fiatu ne. Takšen avtomobil je seveda najbolj uporaben za nežnejši spol in njihove znane probleme s parkiranjem. Je pa res, da s takšnim 'vlečete' poglede nase iz vseh strani, celo voznikov avtomobilov iz dobesedno višjih cenovnih razredov.