Ameriška šola

Chevrolet malibu je že eden takšnih avtomobilov. Sploh je priljubljen med taksisti tukaj, ki ga verjetno izberejo z razlogom. Zadeva naj bi delovala dolgo in bila nezahtevna za uporabo. Če dobro pogledate, hitro vidite tudi, da je podoben našemu cruzu, ki je globalni avtomobil in se je ravno v teh dneh pričel prodajati čez lužo, kjer bo prav tako navduševal s ceno, čeprav imajo Američani nekatere avtomobile že tako ali tako dosti cenejše kot pri nas. Testirani malibu stane namreč dobrih 27 tisoč dolarjev, kar je po trenutnem tečaju manj kot 20 tisoč evrov. Dobra cena, ja.

Oblika klasične limuzine navduši, dokler ne vidite njenega zadka. Izgleda kot da se oblikovalcem ne bi dalo več in so pač nekaj naredili, da opravlja svojo funkcijo. Iz strani je še zanimiv, ker je zgornji del čisto pokončno odrezan, luči pa tako oblikovno kot na videz od blizu pač niso dorasle ostalim delom. Nos je pravo nasprotje, ker ima privlačno masivno masko, bok pa razkriva prostorno kabino. Povsod je več kroma, saj Američani bolj padajo na kič in treba je priznati, da se v primeru takšne barve karoserije lepo zlije s celoto.

V notranjosti sem pričakoval veliko plastike, po kateri sicer slovijo ameriški avtomobili, vendar skupaj s svetlečimi deli in imitacijo lesa ustvarja prav prijetno vzdušje. Ne manjka kup mest za pločevinke, prostora pa je, kot rečeno, veliko, saj je konec koncev malibu dolg skoraj pet metrov (4,87 m). Velike površine sedežev so ustvarjene tudi za zajetne Američane, ima pa za na naš okus skrajno neuporaben prtljažnik, saj je rob visok, prostor v njem pa precej nizek. Očitno za vse večje kose tovora uporabljajo pick-upe in imajo vsaj izgovor za dve vozili pri hiši. Kritika leti na klimatsko napravo, pri kateri kljub gumbu za izklop nimate občutka, da kdaj neha delovati pa tudi merilniki (potovalni računalnik) bi lahko ponujali več informacij hkrati. Me pa v Ameriki vsakič znova navduši satelitski radio, ki deluje povsod, kjer 'avto vidi nebo'. Torej se peljete pet tisoč kilometrov in ves čas lepo poslušate isto postajo, izbirate pa lahko med več kot 130-imi po zvrsteh. Zadeva seveda ni zastonj in morate vsak mesec plačevati naročnino (paketi od 5 do kakšnih 15 EUR).

2,4-litrski bencinski motor s štirimi valji niti ni tako ogromen in potraten, kot bi pričakovali. Od moči ga, jasno, ne razganja, saj ima 126 kilovatov (169 KM). Sicer obstaja tudi večji šestvaljnik, vendar se pri tem hvalijo, da ima izjemno majhno porabo 33 milj na galono, kar pomeni 7,1 litra na 100 km. V primerjavi z 'našimi' turbodizli nič posebnega, ampak to naj bi bilo celo najmanj v razredu, kar Američani mirno napišejo v svoje kataloge, ko ga primerjajo z drugimi modeli (toyota camry, honda accord, ford fusion). Hecno, ko se vsi tako radi tožijo, tukaj pa jim je vse dovoljeno.

V glavnem, na avtocestah, kjer se je potrebno stalno voziti s hitrostjo kakšnih 110 kilometrov na uro, je še kar ekonomičen, in dejansko porabi dobrih 8 litrov, čim ga zapeljete v mesto, pa poraba takoj preseže 10 litrov. Samodejni menjalnik je čisto ameriški, saj je zelo počasen, ima pa šest prestav, možnost ročnega prestavljanja in obljubljeno dolgo življenjsko dobo. Motor je včasih tako tih, da mislite, da sploh ne deluje in avtomobil je v celem zelo udoben. Ovinkov tradicionalno ne mara preveč in jih tukaj tudi ne rabi imeti rad, saj je kot takšen nalašč za vožnjo po teh prostranih cestah.