Zaslon, občutljiv na dotik

Nekateri na njih prisegate, spet drugi jih ne prenesete. Situacija je verjetno podobna kot pri telefonih, določeni ste namreč zelo težko preklopili na tiste z zaslonom na dotik, ker so starošolske tipke pač zakon. In čisto enaka situacija je pri avtomobilih. Če danes kupujete novega, pa da ni ravno za 7 tisoč evrov, se boste zaslonu na dotik na sredini armaturne plošče težko izognili. Še vedno ga običajno lahko pač ne dokupite, ko kljukate dodatno opremo, ampak kmalu bodo serijsko malodane povsod.

Se spomnite, ko ste lahko miže pisali sporočila na starih, neuničljivih nokiah? Seveda se, razen če ste se rodili v tem tisočletju. No, ti časi so mimo. Enako smo lahko miže ... no, pač brez da bi gledali navzdol, na sredinski konzoli pretikali s stikali za radio, klimo in podobno. Nekateri avti imajo še vedno gumbe za vse te funkcije, vse več pa jih ima na armaturni plošči le še zaslon na dotik in tu in tam kakšen analogen gumb. Eden izmed teh, ki to prakso pelje že v ekstrem, je, recimo, aktualni peugeot 308. Če imate tega francoza, morate nemalokrat pustiti prstne odtise na zaslonu že samo, če želite spremeniti temperaturo v kabini. V kolikšni meri smo bili nad tem navdušeni v uredništvu, vam je zaupal Anže na tej povezavi. Nič kaj preveč v glavnem ...

Dejstvo je, da mnogi zasloni na dotik doprinesejo k frustraciji namesto varnosti ali lahkotnosti uporabe. Ampak stanje se sorazmerno z napredkom tehnologij izboljšuje. Kako pa je bilo včasih? Verjeli ali ne, prvi zasloni na dotik so se pojavili že konec šestdesetih let. Sprva so se uveljavili predvsem v okoljih, kot so industrijski obrati in javni prostori, v avtu pa smo ga prvič lahko srečali leta 1986, in sicer v čezlužniškem buicku riviera. Ni bil večbarven in 'full HD', ampak enobarven s katodno cevjo. Ja, takšen kot vaš prvi škatlast monitor v bež barvi. Svetil je turkizno, podobno kot današnji fordi. Velik je bil tri krat štiri palce, kar sploh ni malo, še posebej za tiste čase, upravljati pa se je dalo s klimo, radijem in še nekaj ostalimi nastavitvami. No, voznike je baje tako nerviral in motil med vožnjo, da so zaslone leta 1990 odstranili iz armaturne plošče. Takrat je bilo kaj takšnega nedopustno. Si mislite, da bi morali pogledati s ceste, da bi pretaknili kakšno nastavitev? Zanimivo, da gre trend v tej smeri k vedno večji toleranci, ne pa k vedno večji varnosti. Pri Mazdi so, recimo, enostavno rešili ta problem: ko se avto premika, vaš dotik na zaslonu ne deluje več, temveč samo še komande z analognim gumbom spodaj na konzoli. Ko je avto nepremičen, pa lahko spet puščate mastne odtise na zaslonu.

Večina zaslonov je kapacitivnih, ki uporabljajo izolator, kot je steklo, ki je prevlečeno s prozornim prevodnikom. Prevoden pa je tudi vaš prst, zato z dotikanjem zaslona zmotite njegovo elektrostatično polje in s tem kapacitivnost. Zato postanejo z rokavicami ti zasloni neuporabni. Skratka, lokacija dotika je prepoznana na mreži iz indijevega kositrovega oksida in nato poslana kontrolerju in softveru, ki z njo naredi, za kar je pač programiran. Zaznavanje dotika se dogaja nad LCD-zaslonom, in sicer za to skrbi plast stekla tik pod zaščitnim ohišjem. Ta je na obeh straneh obdana s številnimi žičkami, ki so tako tanke, da lahko vidiš skoznje. Na eni strani žičke z negativnim nabojem potekajo prečno, na drugi pa tiste s pozitivnim tečejo vzdolžno in tako oblikujejo mrežo, ki je ob straneh povezana s senzorji. Ko se s prstom dotakneš enega presečišča, žički na obeh straneh zbližaš in med njima ustvariš malce močnejše električno polje, kar takoj zaznajo senzorji ob straneh. Celice v prstu so polne vode s pozitivnimi in negativnimi ioni, zato električna polja začnejo ione razporejati takoj, ko začutijo dotik.

So pa še 'resistive' zasloni oz. rezistenčni ali 'uporovni', ki sestojijo iz večih slojev. Med prvim, plastičnim, in drugim je zrak, ki služi kot izolator in ko pritisnete na zaslon, se ta narahlo ukrivi in se dotakne spodnjega sloja. Električni krog je vzpostavljen in lokacija dotika znana. Te zaslone zlahka prepoznate, saj se zgornji sloj ob pritisku običajno ukrivi kar za nekaj milimetrov in je učinek enostavno viden. Nimate občutka, kot da potiskate prst v stekleni zaslon, temveč prej v mehkejšo folijo. Je pa še več tehnologij, ampak ti dve sta najbolj pogosti. Zasloni z več merilnimi elementi omogočajo točnejšo zaznavo lege oz. lokacije dotika, vse pogostejši pa so tudi takšni, ki zaznavajo dotike na več mestih hkrati, t. i. 'multitouch'.

Na Euroservisu nas je zanimalo, če se ti zasloni sploh kvarijo. No, se ne. Vsaj ne še, kajti tehnologija je relativno nova, vsaj, kar se množične uporabe tiče, zato bo treba na zob časa še počakati vsaj nekaj let. Če pa že gre kaj narobe, se mehaniki ne bodo lotili popravljanja zaslona, temveč se kajpak zamenja celotna enota z zaslonom. Kar pa nikakor ni poceni, zato s ključi po njem raje ne drsajte. Ne dvomimo pa, da so zaslonom na dotik že šteta leta, kajti čez kakšno desetletje bomo že v avtih srednjega razreda verjetno samo krilli z rokami in tako upravljali z nastavitvami. Kakšna tanova BMW-jeva sedmica to že omogoča. i8 pa ima zaslon celo na ključu. No, mi čakamo na telepatsko povezavo, do takrat pa bomo pač primorani klikati.