Rešujejo življenja

V ljubljanski reševalni enoti imajo dva motocikla. A le enega voznika naenkrat v službi, kar pomeni, da eden od motorjev vedno stoji parkiran nekje v kotu in pravzaprav služi le kot rezerva, namesto da bi bil vsakodnevno uporaben. Težava ni v njih, temveč v pomanjkanju sredstev za zaposlitev dodatnega reševalca na motorju, pri čemer bi bila lahko potem vedno operativna dva. To bi zmanjšalo napetost, predvsem pa pripomoglo k hitrejšemu odzivnemu času. Le dvanajst odstotkov klicev namreč prejmejo zaradi prometnih nesreč, vse ostalo so srčni in možganski udari (v največjem številu), poškodbe ali utopitve. Skratka stvari, kjer je hiter odzivni čas nadvse pomemben.

Motor je le delno uporaben, to je jasno. Vreme mora biti primerno, ceste suhe in zunanje temperature dovolj visoke. A to ne zmanjšuje pomembnosti reševalcev na motorju, zato me čudi, da je sredstev zanje tako malo. Celo za nove motocikle vsakih nekaj let morajo skorajda prositi in zbirati sredstva. Zato smo se tokrat 'Volanovci' odpravili k njim, da preverimo, kakšne so prednosti in slabosti reševalnih motociklov. Ugotovili smo, da je prednosti veliko, slabosti pa praktično ni. Reportažo smo želeli začeti s pošiljanjem reševalca motorista na navidezno vožnjo, za več dramatičnosti pa bi vključil sireno in zdirjali po mestnih ulicah.

A zadeva ni tako preprosta. Sireno in utripajoče luči namreč lahko vklopi le v primeru nujne poti, zato smo čakali. Na čelado smo mu nadeli majhno kamero in upali, da bo klic na pomoč kmalu prišel, a obenem tudi upali, da ga ne bo. Nihče ne vidi rad, da nekdo potrebuje nujno medicinsko pomoč. In nismo dolgo čakali, saj gre tudi reševalec na motorju večkrat dnevno na pomoč. In klic je prišel ...

Stvar poteka takole. V dispečerskem centru sprejmejo klic in se na podlagi potrebne pomoči odločijo, koga bodo poslali. Motorista, reševalni kombi ali celo oba. Tokrat je bila poškodba manjša, le odrezan prst, če sam temu lahko rečem majhna poškodba. Za izurjene in vsega hudega vajene reševalce morda, sam pa bi ob pogledu na odrezano okončino najbrž zlezel skupaj in bi imeli na koncu z menoj več dela, kot z odrezanim prstom. Martin je odhitel na pomoč, iz reševalne postaje po dolini Besnice do Trebeljevega. In bil je kmalu nazaj. Ko smo pozneje analizirali posnetke s kamere na njegovi čeladi, smo ugotovili, da je za pot potreboval dobrih dvanajst minut, naša pogosta snemanja na tistih koncih pa vedno zahtevajo vsaj pol ure vožnje v eno smer. Neverjetno hitro in ob pregledu posnetka tudi nevarno, zato njihovo delo in voljo še dodatno cenim. Kljub sireni in utripajočim lučem se vozniki na tako hitre reševalce prepočasi odzivamo in morajo ves čas biti pozorni še na nas.

Da je zadeva res nevarna, nam pove gospod Napotnik, ki je bil pred leti tudi eden izmed reševalcev na motorju, a ga je pri hitenju na kraj prometne nesreče zbil eden od voznikov. Njegove poškodbe so bile prehude, da bi s tem delom lahko nadaljeval, saj je izgubil desno roko in bil več let na operacijah in rehabilitacijah. Močno voljo mora imeti človek, da zdrži kaj takšnega in obenem ostane pozitiven, kot je on sam. Skratka, tovrstna pomoč se odvija na izjemno visokem nivoju. Dispečerski center ves čas spremlja napredek motorista in ga po potrebi tudi usmeri na mikrolokacijo, da je pomoč na mestu še hitrejša.

In še nekaj podatkov, zgolj za primerjavo. Motorist je minuto po prejetem klicu že na motorju in odpelje, medtem ko reševalno vozilo potrebuje vsaj dve do tri minute. Še vedno hitro, a v primeru srčnega udara, ko vsaka sekunda šteje, morda že prepozno. Zato so reševalci na motorju tudi izboljšali možnost za preživetje ali hude trajnostne posledice za več kot deset odstotkov. Še več razlik nastane pri sami vožnji, kjer je motorist mnogo hitrejši in se reševalno vozilo z njim ne more primerjati. Reševalec na motorju v primerjavi z reševalnim vozilom tudi ni kaj dosti hendikepiran v smislu opreme, saj s seboj vozi defibrilator, elemente za vzpostavitev dihalnih poti ali zaustavitev hude krvavitve in ostalo opremo, le odpeljati ne more ponesrečenca. Lahko pa poskrbi, da se njegovo stanje kolikor toliko stabilizira, tačas pa do kraja pomoči prispe tudi že reševalno vozilo.

Zato se še enkrat vprašam: 'Zakaj nimamo več takšnih reševalcev na motociklih, ki bi s svojo požrtvovalnostjo rešili še več življenj?'