Športni geni na dizelsko gorivo

EVO v zadnji izdaji buri domišljijo mladeničev, ki so ravno opravili izpit, kot tudi starih in izkušenih voznikov. Ta lancer nima zmogljivosti EVOta, ima pa definitivno njegove gene. Če odmislimo agresiven spojler na zadku, je ta lancer z najbogatejšim paketom opreme instyle eno lepših in po izgledu bolj agresivnih vozil. Če je sportback uporabnejši, je lancer v svoji prvinski izvedbi definitivno lepši kos pločevine. Če je zadek pri kombilimuzinski izvedenki že kar bahaško postavljaški, je ta kljub limuzinski zasnovi lep in prav nič dolgočasen. Da ta lancer še bolj spominja na EVA, so mu nataknili 18-palčna polnila za kolesa in mu spustili pragove. Nos je zašiljen kot pri morskem psu ali lovskem reaktivcu in agresivno zre v asfaltni svet.

Če so 'agresijo' z veliko žlico jemali za zunanjost, jo je za notranjost zmanjkalo. Klimatska naprava je samodejna, vendar z le enim temperaturnim območjem, pa še za to so na voljo trije vrtljivi gumbi. Njena muha je bila, da včasih deluje po svoje in da težko nastavite pravilno temperaturo, saj včasih piha mrzel zrak v noge, topel pa v glavo. Nad komandami klimatske naprave se nahaja barvni LCD-zaslon občutljiv na dotik. Preko njega ukazujemo avdiosistemu, navigaciji in modrozobi povezavi z mobilnikom. Poleg CD-medijev nanj lahko priklopimo zunanjo napravo. Nič neobičajnega, vendar pa se v drobovju te naprave skriva še 30 GB velik trdi disk, na katerega lahko shranimo toliko skladb, da bo prej konec servisnega intervala preden se bo odvrtela zadnja skladba z džuboksa. Z močjo 650 W, ki je seštevek moči vseh devetih zvočnikov, nameščenih v vozilu, boste lahko uživali v glasnem in tudi kvalitetnem zvoku akustika Rockford Fosgate.

Razen usnjenega oblazinjena je najpogostejši gradnik notranjosti črna plastika. K sreči LCD-zaslon razbije to monotonost, vendar bi se lahko Japonci odločili še za kakšen odlitek aluminija ali vsaj njemu podobne plastike. Voznikovo okolje je zaradi majhnega števila gumbov pusto a pregledno. Do idealnega mu zmanjka že kronično pomanjkanje globinskega pomika volanskega obroča pri vseh dosedanjih Mitsubishijevih avtomobilih, ki smo jih dobili na preizkus. Prostora na zadnji klopi je identično enako kot v sportbacku, torej dovolj, v prtljažniku ga je celo več, vendar je zaradi manjše odprtine manj uporaben in zaradi več razgaljene pločevine slabše obdelan. Predvsem pa nima nadvse uporabnega dvojnega dna in nakladalni rob je precej neroden. Se pa v levem kotu še vedno bohoti ogromen nizkotonec, ki bo plasiral masažne sunke v hrbtenice potnikov vozila.

Motor, ki so si ga pri Mitsubishiju sposodili od nemškega Volkswagna, je še stare šole, ki deluje po principu črpalka-šoba. Zaradi slabše izolacije ne more prikriti svojega porekla. Kljub malenkost manjši moči od bencinskega štirivaljnika so zmogljivosti tega lancerja boljše. Če je do tisočice in pol precej zaspan, se nad to številko vrtljajev zbudi in vleče do štirice. Zaradi dobre vleke ni treba pogosto posegati po prestavni ročici, a ker pri Mitsubishiju znajo sestaviti menjalnik, ki gladko teče, je poseganje po prestavni ročici bolj zaradi veselja kot zaradi potrebe. Kljub priganjanju je porabil manj kot osem litrov na sto prevoženih kilometrov oziroma slaba dva litra manj kot po moči primerljiv hišni bencinar.

V ovinkih se tudi ta lancer dobro znajde, vendar zaradi teže dizelskega agregata nos prej začne uhajati iz začrtane smeri, vodljivost pa je slabša tudi zaradi manj enakomernega naraščanja moči. Za ovinke je boljši bencinar, za odprte ceste turbodizel. Kljub 'nepravemu' agregatu je ta lancer športen na izgled in je vseeno lahko športen med ovinki. Za malenkost manj kot še enkrat višjo ceno pa si lahko omislite dvolitrskega bencinsko gnanega s turbino in več kot 100 % več moči in 100 % več gnanimi kolesi.