Drugačnost je dobra

Avtomobilski proizvajalci že dolgo vedo, da morajo imeti v svoji ponudbi tudi zanimive in posebne avtomobile, za katerimi se bodo obračale glave. Nekaj zaradi prodajnih številk, pri čemer posebni modeli ravno ne blestijo, predvsem pa zaradi ugleda. Tudi mene je zasvojila na videz bolj robustna zaščitna plastika, vendar je tudi volvo V40 cross country pod šminko praktično navaden avtomobil. Navzven sicer deluje, kot da zaradi 40 milimetrov višje karoserije lahko obvlada brezpotja, v resnici pa bi hitro ostali samo brez okrasne plastike. In dejanska oddaljenost od tal je le za 12 milimetrov večja. Najbolje se bo seveda odrezal na cestah in zaradi posebne rjave barve, za katero je treba doplačati, bo precej izstopal. Do tukaj pač nič novega, če gledamo suhoparno naštevanje dejstev, ne smemo pa pozabiti, da konkurenca sploh ne ponuja česa podobnega. Še najbližje mu je morda subaru XV, če ima tudi volvo štirikolesni pogon, vse ostalo pa je pri podobni dolžini že v nekem drugem razredu.

Kabina ima prestižen pridih in tudi materiali so pri najbogatejšem paketu opreme summum zelo prijetni. Kar me je zmotilo, je ročica samodejnega menjalnika; lepo sveti v temi, vendar izgleda preveč plastično in kičasto, ampak naj ostane kar pri tem, da gre za stvar okusa, ker mi je bila po drugi strani všeč prozorna plastična obroba vzvratnega ogledala. Če pogosto spreminjate razpoloženje, boste morda redno menjali osvetlitev notranjosti, saj imate kar sedem možnosti, ali pustite sistemu, da sam spreminja barvo glede na temperaturo motorja. Pa še med tremi temami merilnikov je mogoče prestavljati. Meni je bil najbolj všeč rdeč način sport s poudarjeno trenutno hitrostjo. Skratka, dolgčas vam znotraj ne bo.

Kljub malo povečani oddaljenosti od tal boste imeli višji še vedno težave pri vstopanju in izstopanju, ker je odprtina, ki nastane ob odprtih vratih še vedno premajhna. Pa ne samo zadaj, kjer že v osnovi ni veliko prostora za večje, rob okna pa je previsok za otroke, tudi spredaj vas bo V40 cross country redno spomnil z robom strehe, da bi se bilo fino bolj skloniti. Sta pa sedeža fenomenalna in položaj za volanom dober, kot smo že vajeni iz drugih članov družine Volvo, tako da hitro najdete pravega. Preglednost izza volana bi lahko bila boljša, vendar je imel testni avtomobil na voljo še kamero za vzvratno vožnjo in senzorje, tako da sem se brez skrbi zapeljal do roba hiše, za bočno parkiranje pa sem lahko pritisnil samo gumb in prepustil vajeti avtomobilu, ki je parkiral sam. Ker želi V40 cross country zapeljati na različne konce sveta tudi družine, mi ni najbolj jasno, zakaj ima kljub le sprednjemu pogonu tako majhen prtljažnik. Vanj je možno spraviti samo 335 litrov prtljage, ima visok nakladalni rob in ozko odprtino. Štiričlanska družina bo tako za pot na morje rabila vsaj še strešni kovček.

Švedi že pregovorno izdelujejo zelo varne avtomobile, ki se lahko pohvalijo s številnimi naprednimi varnostnimi sistemi, ki pa precej dvignejo ceno. Eden takšnih je radarski tempomat, ki je deloval res brezhibno in ni zaviral že pol kilometra pred drugim avtomobilom. V40 cross country je zelo prijazen tudi do pešcev, saj se bo sam ustavil, če do hitrosti 50 kilometrov na uro kakšnega zazna na svoji poti. Če se to ne bi zgodilo dovolj hitro, pa je pod pokrovom motorja skrita še zračna blazina, ki bi ublažila udarec. Sistem za prepoznavo prometnih znakov je nezanesljiv, sicer je prepoznal večino, tu in tam pa pošteno udaril mimo. Na primer na avtocesti, ko me je prepričeval, da je omejitev 30 kilometrov na uro. Po drugi strani opozarja tudi na vozila v mrtvem kotu in da ste zapustili svoj vozni pas, pri čemer volanski obroč zavibrira in vas predrami.

Pravi posebnež je po številu valjev v V40 cross country motor D4 - turbodizelski petvaljnik s prostornino dveh litrov. Ob zanimivem zvoku proizvede 130 kilovatov, moč pa se preko šeststopenjskega samodejnega menjalnika prenaša na sprednji kolesni par. Ne vem sicer, zakaj so se odločili, da bo štirikolesni pogon na voljo samo v povezavi z močnim bencinskim motorjem T5, ker sem prepričan, da bi tudi ljubitelji dizla posegli po njem. Morda še večkrat. Poraba je na testu ob umirjeni vožnji znašala od 6 do 7 litrov, ob dinamični tudi dobrih 8, kar v bistvu sploh ni veliko. In čeprav V40 cross country ni narejen za brezglavo preganjanje po cestah, se boste za volanom dobro počutili tudi ob večjih hitrostih, ker daje občutek zanesljive lege in dobrega nadzora. Večinoma se mi je zdelo, da se zaradi malo drugačne zasnove v povprečju na različnih podlagah pelje še bolje kot običajni V40. Kljub 'terenski' plastiki na karoseriji je namreč še vedno dovolj blizu tlom (145 mm) in spremenjene so nastavitve na podvozju, da se karoserija ne nagiba preveč, vse skupaj pa je še vedno nastavljeno za udobno vožnjo.

Ko sem po prvi vožnji razmišljal o testnem V40 cross country, se mi je zdela cena absolutno pretirana. Res je izdelava dobra in dodatne opreme ogromno, vendar se mi je zdelo 44.000 EUR enostavno preveč za takšen avto. Seveda bi gladko padla pod 30.000 EUR, če bi se odpovedali 18-palčnim platiščem, usnjenim sedežem, samodejnemu menjalniku in najzmogljivejšemu dizelskemu agregatu. Vseeno pa se pripravite, da vas bodo povsod ustavljali neznanci in se zanimali za avtomobil, ker se zdi, da je bolj vroč kot žemljice zjutraj v pekarni. Očitno so pri Volvu naredili točno tisto, kar je ljudem všeč in bodo v večini primerov lahko le občudovali. No, na koncu je prišla potrditev, da je model dejansko poseben, dobro narejen in če od njega pričakujete vse drugo kot tipični kupci 4,37 metra dolgega križanca, vas bo navdušil. Ampak štirikolesni pogon pa bi moral imeti, tudi če ga večina ne rabi.