Neklasična sorta

Atributi sedicija so ostali enostavnost, uporabnost in praktičnost. Tako navzven kot navznoter, tako pri vožnji, kot pri mirovanju. Torej: od zunaj je prednost višje od običajnega nasajena karoserijska zmes kombilimuzine ter SUV-ja (slabih 20 cm od tal), dodatno kratki previsi čez kolesa spredaj in zadaj ter ravne površine in obli zaključki robov zunanjosti, za povrh pa še odlična preglednost zaradi velikih stekel na vseh straneh kabine. Tako že od začetka. Pravzaprav je navzven nova le maska avtomobila, plastične, v barvo aluminija okrašene zaščitne obloge vključno z odbijačema, ter nov dizajn šestnajstpalčnih platišč. Znotraj najdemo enostavno in pregledno armaturno ploščo konzervativnega in malce zdolgočasenega dizajna, ki ima po prenovi posodobljeno postavitev in grafiko merilnikov, a s še vedno skopim in za upravljanje z zavolanskimi gumbi nerodnim potovalnim računalnikom. Na novo ima obdelana tudi stikala ter zaslon samodejne klimatske naprave.

Na žalost pa se ob prenovi niso dotaknili izbora plastičnih materialov, iz katerih je grajena. In ti ostajajo, tako kot že dolgo vrst let, trdi, hladni in pokajoči ob dotiku. Kljub temu pa velja pohvaliti natančnost gradnje in kvaliteto sestavljanja le-te. Tapiserije in obloge sedežev so izbrane na novo, predvsem velja pohvaliti barvne kombinacije, pa tudi za na otip grobe in obrabo odporne tkanine se zdi, da sodijo v ta avtomobil. Počutje v dokaj (predvsem zaradi visokega stropa) prostorni kabini ostaja dobro, le na precej mlačen občutek zaradi monotonosti armaturne plošče se je potrebno predhodno navaditi. Nekaj godrnjanja si sedicijeva notranjost zasluži tudi zaradi premalo odlagalnih mest, ki so v takšnih avtomobilih še kako potrebna. Sedenje je vsled neprofiliranih sedežev zgolj povprečno, a je zato bolj prijetno tistim s širšimi pleči. Vsem pa bo v nos šlo dejstvo, da je sedicijev prtljažnik velik samo 270 litrov in da prevažanje štirih potnikov nikakor ne bo šlo z veliko prtljage.

Za vse tisto, kar nam na prvi pogled pri sediciju ni všeč, se nam avtomobil odkupi takoj, ko se z njim zapeljemo, saj je občutek za volanom zlit z vožnjo in voziščem. Sedici je zelo dobro vodljiv, stabilen in predvidljiv avtomobil. K temu svoje prispeva dognan Suzukijev štirikolesni pogon, ki na željo voznika preko gumba ali svoje elektronske logike in elektromagnetne sklopke razporeja motorni navor v osnovi na prednji oziroma v zahtevnejših voznih razmerah na oba para koles. Da pa se do hitrosti 60 km/h 4x4 pogon blokirati v razmerju 50:50 in na ta način avtomobil uporabiti za mnogo zahtevnejše terenske ali neterenske vožnje, kot gre od tega avtomobila pričakovati. Sicer predstavlja podvozje kompromis med podrejenostjo povsem terenskim zmogljivostim ter udobjem pri običajnih vožnjah. Zato je tudi rezultat temu primeren. Vožnja je udobna, grbine in luknje pa iz njega izzovejo poskoke in neprijetne tope udarce.

Sedicijev pogonski agregat, ki izhaja iz Suzukijevih delavnic, se zdi na papirju iz stare šole v primerjavi z novimi bencinskimi motorji konkurence. Celo Fiat sam ponuja bistveno bolj moderne. Vseeno, štirivaljnik s šestnajstimi ventili v glavi in 1,6 litra delovne prostornine zmore 88 kilovatov (120 KM), kar se zdi več kot v praksi, saj se včasih izkaže kot podhranjen a prijeten, ker se rad zavrti. Dober petstopenjski menjalnik je korektno izračunan za običajno vožnjo, prav nič pa ni naklonjen terenski, saj je prva prestava odločno predolga. Gibi ročice so natančni in hitri, testna poraba sedicija pa ni presegla 8 litrov, kar je pohvalno. Takole motoriziran sedici se odlično izkaže pri skakljanju po mestu, frčanju po uličicah in v kakršnemkoli vrvežu, kjer so hitrosti majhne, agilnost nujna, vremenske razmere pa zelo spremenljive.

In če se na koncu zdi, da je sedicija že prehitel čas, moram reči, da ni tako, ker je namenoma takšen kot je. Konec koncev takšnih avtomobilov v ponudbi ni prav veliko in prav zato bo upravičeno zanimanje zanj predvsem s strani tistih, ki v osnovi ne potrebujejo šminke, temveč dober avtomobil.