Deteljica po italijansko

Da je giulietta lepo ukrojena, ni dvoma. Tipična alfa. Da predstavlja dizajn presežkov, oziroma revolucijo pri oblikovanju te italijanske znamke, si pa ne upam trditi. Prav škoda je, da si pri njeni zunanji obliki niso oblikovalci dali več duška in izničili ostanek povprečne konfekcijskosti, ki jo gre zaznati na premalo dodelanih detajlih, ali bolje, umetninah, ki jih znajo te iste roke napraviti. Alfa ni Fiat in pač ne sme biti takšna kot so drugi hišni avtomobili. No, je že res, da je nastajala v času varčevanja in, da je takrat potrebno takšne stvari razumeti.

Druga štorija je notranjost. Lahko bi rekel, da je tu novega še preveč. Alfa, kot jo nismo vajeni. Zelo všečen kokpit, ki ni nič več kupejevsko usmerjen, pač pa čisti avantgardni izdelek. T-oblika armature je pri alfi nova, detajli na njej še bolj. Sicer je na grobo precej v sorodu z bravom ali delto, ampak je unikatna. Tu razen cenenih puntovih stikal na volanskem obroču prija očem in počutju prav vse: od gumbov klimatizacije, prečne vrste letalskih stikal in integriranega radijskega sprejemnika na sredinski konzoli, skritih zračnih rež, aluminijaste prestavne ročice ter rdečih šivov, ki krasijo spoje volanskega usnja do obrobe manšete menjalnika ter seveda usnja na sedežih. Črnina površin, ki odseva v vsaj desetih različnih barvnih tonih in leskih, tudi na strešni tapiseriji, ustvarja občutek imenitnosti.

Opremljenost giuliette je solidna, tako po varnostni kot po komfortni strani. »Ooo, ma ché cavolo!« Ja, človek takole vzdihne, ko poskuša razumeti, zakaj je izdelava notranjosti giuliette na trenutke tako slaba. Ročaj na tapiseriji vrat zlahka zaškriplje in se zamaje v roki, podobno se sliši gibanje spojev armaturne plošče, da o materialu ročice ročne zavore sploh ne govorim. No, precej dobri ergonomiji tudi ne štejejo v prid povprečni in popolnoma nič granturistično profilirani sedeži. Če je preglednost iz avtomobila kljub nizkim bočnim steklom še solidna, pa to ne velja za izkoristek prostora, ki ga ta alfa ponuja. Potniška celica je prostorna, prtljažnik pa ne. Podobno je z odlagalnimi prostori. Vozniki giuliett niso med vožnjo nikoli žejni in nikoli ne vzamejo, razen kreditne kartice in kovčka, s seboj ničesar. Trattorie so pač na vsakem vogalu. In očitno si v Milanu odgovore na takšne stvari razlagajo na takšen način.

Zelena štiriperesna deteljica obljublja alfo v prvinski obliki. V primeru testne giuilette absolutno. 173 kilovatov se iz 1,75-litrskega TBi-ja, povezanega s šeststopenjskim ročnim menjalnikom in preko elektronsko nadzorovanega diferenciala za zaporo Q2, spravlja na prednji kolesni par. Pod nadzorom sistema DNA, seveda. Vedno učinkovito in vedno po željah voznika, zato je vreden vseh pohval. Normalni način (N) odzivnosti motorja, je namenjen elegantni vožnji in prav nikjer ne preferira kapacitete motornih zmogljivosti, če le ne pohodite pedala za plin do konca. V dinamičnem načinu (D) postane giulietta agresivna, dirkaško odzivna. Otrditev volanskega mehanizma in 'overboost' motornega navora s 350 njutnmetri pri že 1500 vrtljajih na minuto, pa vse tja do omejevalnika vrtljajev motorja, ki namesto pri 6000 ustavlja vrtenje gredi pri 6400 vrtljajih na minuto, pričarata adrenalinske trenutke in željo po priganjanju v katerikoli prestavi. Škoda je le, da je zvok giuliette preveč plehnat; tu bi si res želeli več rohnenja.

Športno, skoraj malce pretrdo podvozje skrbi, da tudi v tem primeru giuliette zlepa ne boste izmaknili iz začrtanih tirov, obenem pa blesti z dobro vodljivostjo. A je pri hitri vožnji vseeno precej zahtevna, nos vozila rad zrdsne naravnost, na volanu je čutiti tudi veliko navora, zato ga je potrebno močneje prijeti.

Dirkalne zavore pa nudijo vedno hitro in brezkompromisno ustavljanje. Giulietta zna biti preklemansko hitra in tu kompromisov ni. Za krotenje v slabih voznih razmerah vam bo ostal na razpolago režim A, ki bo namesto voznika nežno upravljal z razpoložljivim navorom za najoptimalnejše pogoje vožnje. Nekaj, kar alfistov ne bo razveselilo, je žeja tako motorizirane giuiliette. V povprečju okoli 11, pri priganjanju pa preko 15 litrov bencina na 100 prevoženih kilometrov je podatek, ki ga gre ob nakupu spregledati, ali bolje, zamolčati.