Vpetje MacPherson

Leta 1945 je bil Earle namreč pri Chevroletu vodja inženirske ekipe, njihova naloga pa je bila zasnova majhnega avtomobila, ki bi bil namenjen povojnemu trgu. To je bil model chevrolet cadet, prvi avtomobil, ki bi spredaj in zadaj ponudil neodvisno vpetje koles na način, ki nosi priimek avtorja. Projekt so 'ugasnili', MacPhersona pa povabili k Fordu, kjer so vložili tudi patente. MacPherson si je takšen način vpetja zamislil za vsa štiri kolesa, čeprav se najpogosteje uporablja spredaj, kjer je zaradi oddaljenosti vpetnih komponent zelo enostavno priključiti krmilni drog.

Tovrstno vpetje je široko uporabljeno še danes, gre namreč za posamično vpetje koles, ki ima veliko prednosti, ob prevozu grbine ves premik dejansko naredi le tisto kolo, ki je na grbino naletelo, ostala pa ostanejo čvrsto na tleh. Kolo je pri tej tehnologiji vpeto z močno trikotno roko na spodnjem delu, v zgornjem z blažilnikom, ki ima svojo drugo točko vpetja nekje na vrhu v karoseriji.

V sredini je tako veliko prostora za pogonsko gred in tudi za krmilni mehanizem, ki ga posledično lahko vpnemo povsem enostavno. Vse skupaj je precej ozko, kar je pomembno, ker je potem lahko nekaj več prostora v samem avtomobilu, saj koloteki ne potrebujejo izdatne širine. Je pa malce višje, ker so vse komponente vpete na različne višine, ampak za sprednji pogon je tole super rešitev, ker je dovolj prostora v sredini za pogonsko gred.

Prednosti je veliko, za začetek je ena od njih udobje, kot smo že omenili. Vsako kolo je vpeto neodvisno in posledično lahko v danem trenutku tresljaj umiri le en sam blažilnik. Je tudi relativno enostavno, komponent je malo, zato je sama izdelava dovolj poceni, in cenovno ugodno je tudi popravilo. Celoten sklop zasede malo širine in tudi nevzmetene mase ni veliko, to pa je pri samem udobju zelo pomembno.

Kljub temu ni uporabno vedno in povsod, nekaj slabosti ima takšen način vpetja vseeno. Ena od njih je prav višina. Namreč, če govorimo o nizkih športnih avtomobilih, ta način vpetja ni najboljši. Poleg tega je celoten sklop precej občutljiv na 'camber', po slovensko na nagib koles levo in desno. Praktično ga ni mogoče nastavljati in v zavoju, kjer se avtomobil nagne, celoten sklop seveda z njim, gumam ne preostane drugega, kot da izgubijo nekaj oprijema, ker se ne morejo dovolj nagniti v obratno smer, ampak jih potegne z vpetjem vred. Seveda govorimo o majhnih razlikah oprijemalne površine, da ne bo kdo mislil, da se kolesa kar dvignejo. Ampak omejitev tukaj vsekakor je.

Takšen način vpetja je tudi precej občutljiv na dodatne predelave vozila, na to bodite pozorni. Če boste nanj natikali zelo široke pnevmatike ali pa avtomobil pritisnili k tlom, lahko vse skupaj na vozne lastnosti vpliva celo negativno, saj kolesa ne bodo več lepo poravnana s podlago, ampak boste poravnavo obeh točk vpetja (zgoraj in spodaj) premaknili.