Karoserija

Najprej razčistimo nekaj pojmov. No, dva od njih. Karoserija je ogrodje nad šasijo, se pravi okvir, kamor proizvajalci nato obešajo vse ostale stvari in skrbi, da lahko avto sploh stoji pokonci. Šasija oz. nosilni okvir pa je tisto spodaj, kamor so nameščeni motor, pogonska gred, vzmetenje in kolesa. Šasijo si bomo pogledali naslednjič, danes se lotimo karoserije.

Včasih, stoletje nazaj, so avte delali tako, da so na šasijo namestili zgornji del, karoserijo, ampak danes take proizvodnje praktično ni več. Vsaj, kar se avtov tiče, tovornjaki in nekatera ostala težja gospodarska vozila še imajo takšen način sestave. Eden izmed zelo redkih modernih avtov z ločeno karoserijo od šasije je BMW-jev i3. V njegovem primeru je na aluminijasto šasijo, kjer se nahaja vso drobovje z baterijami, nameščena karoserija iz ogljikovih vlaken, nanjo pa nato plastični paneli. No, tako zgrajen ni več praktično noben moderen avto.

Takšen način proizvodnje je bil včasih popularen predvsem zato, ker je bil enostaven za modificirati. V praksi to pomeni, da so šasijo pustili enako, obliko karoserijo in notranjost, ki sta bila kupcem najbolj vidna, pa so lahko spreminjali in tako nove umotvore oglaševali kot sveže modele. S tem je bila proizvodnja teh avtov neprimerljivo cenejša. In tudi hrupa je bilo manj v kabini, ker ni bila karoserija neposredno povezana s podvozjem, je pa zato bilo vse skupaj zelo težko in vozne lastnosti temu primerne. No, najpomembnejši razlog za spremembo načina proizvodnje pa je bila varnost, saj zmečkljivih con, ki bi prevzele velik del energije ob trku, praktično ni bilo.

In zato danes prevladuje drugi način proizvodnje oz. sestavljanja avtomobilov. Že leta 1930 so se začele pojavljati samonosne karoserije in prvi s tovrstnim ogrodjem je bil opel olympia. Kot zanimivost, spojitvi karoserije in šasije so ravno pri Oplu prvi rekli poroka. Nižje težišče, manjša masa, boljša aerodinamika in predvsem večja varnost zaradi večjega nadzora nad zmečkljivimi conami so bile prednosti samonosne karoserije. In še vedno so, zato so praktično vsi avti narejeni po tem principu.

Karoserija je torej ključna za varnost. Dobre ocene oz. število zvezdic na tistih testih NCAP, ki jih tako radi gledate na YouTube, so dosežene predvsem z dobro karoserijo oz. pravilno postavljenimi zmečkljivimi conami. To so območja na okvirju, ki so namenoma šibkejša, da se med trkom zmečkajo in tako absorbirajo energijo. Lupina oz. varnostna celica okoli kabine pa je seveda trša in prepredena z ojačanimi nosilci in močnejšim jeklom.

In smo že pri materialih. Pri običajnih avtih je povečini vso ogrodje jekleno. Seveda neprestano razvijajo nove materiale, ampak dražji, kot je avto, več aluminija bo običajno prejela karoserija. Tudi ogljikova oz. karbonska vlakna so vedno bolj pogosta pri proizvodnji karoserij za avtomobile višjih cenovnih razredov. Recimo, pri tanovi BMW-jevi sedmici imamo pod zunanjimi paneli dosti slednjih. Vse to naredi avto lažji, bolj vodljiv, a obenem vzdržuje enako togost karoserije.

Pa poglejmo pobliže to BMW-jevo sedmico. Iz karbona med drugim izdelajo strešne loke. Da preprečijo lomljivost ob trkih, pa so ti deli z jeklom ojačeni v nekakšen karbonsko-jekleni hibrid, ki je lahek, čvrst in elastičen hkrati. Karbon prekriva tudi sredinski tunel in s tem pripomore k vzvojni čvrstosti karoserije, enako vlogo ima na B- in C-stebričku, pragovih in zadnji polici. Ogljikova vlakna so v lomljivih delih povezana z jeklom, zato gre v celoti za hibridno karoserijo z boljšimi lastnostmi in manjšo maso. V primerjavi s predhodnikom ima namreč aktualni model kar za 40 kilogramov lažjo karoserijo. Ima pa karbon tudi negativne lastnostni, in sicer ponuja slabšo zvočno izolacijo ter je lomljiv. Običajno ga nameščajo v višje dele karoserije, da s tem znižajo težišče avtomobila in posledično izboljšajo vozne lastnosti. Če bi celotno karoserijo izdelali le iz ogljikovih vlaken, bi sicer prihranili veliko mase, a bi ves prihranek morali nadomestili z izolacijskim materialom, kar se jim zopet ne bi izplačalo. Zato je potrebno v enačbo vnesti še druge materiale. Jeklo visoke trdote, ki ima veliko maso in zato v premijskem in športnem segmentu ni preveč zaležen, pa so skupaj z aluminijem uporabili pri izdelavi prednjega dela karoserije ter pri pregradi med motornim delom in kabino.   To so sicer kar zapleteni in dragi postopki proizvodnje.

Takšne proizvodnje in materialov avtomobili nižjih cenovnih razredov pač ne ugledajo, pri teh so karoserije običajno izključno jeklene. Pri trku se zagotovo obnesejo slabše, ampak še vedno neprimerljivo bolje kot pri avtih, ki so imeli ločeno spodnjo šasijo. Trke bomo vseeno raje kar prepustil NCAP-ovcem, kajne?. Nam pa pač ne preostane drugo, kot da zaupamo tem neprivlačnim okostjem pod lepimi paneli.