Brisalci

Kratek nasvet: če se želite izogniti vsem kaznim za parkiranje, samo odstranite brisalce. Tako jih ne bodo imeli kam zatakniti in ste zmagali. Samo potem ne vemo, kako boste vozili v dežu in snegu. Ne dvomimo, da se boste znašli. Volanovci, ki nikoli napačno ne parkiramo, pa jih bom kar obdržali. Brisalci so eden izmed bolj logičnih izumov, ampak ko se spustimo v detajle, vidimo, da včasih le niso bili tako logični.

Izumila jih je ameriška ženička iz Alabame z imenom Mary Anderson. Preden so obstajali, so kar med vožnjo s krpami brisali steklo, včasih kar med vožnjo, ali pa pač vozili na slepo. No, Mary je videla, kakšne težave so s tem, zato se je odločila narediti delujoč prototip. Leta 1903 ji je tudi uspelo in patent je bil vložen. Ti brisalci kajpak niso bili takšni, kot ste jih navajeni danes, ti so imeli leseno ogrodje s pritrdjeno gumo na koncu. Z njimi so upravljali prek ročice, nameščene poleg volana na desni strani. S potegom se je sprožil vzmetni mehanizem, ki je brisalec premikal levo in desno. Sistem je bil praktično enak današnjemu, le da danes za to skrbi elektronika. Škoda le, da je njen patent potekel, predn je lahko pošteno zaslužila. Proizvajalcem se namreč zadeva ni zdela uporabna. Slaba ekonomska daljnovidnost, pač.

Vseeno pa se danes mehanizmi precej razlikujejo od tistih pred stotimi leti. Danes brisalce sem in tja potiskajo elektromotorčki, včasih pa so to bili zadolženi predvsem vakuumski motorji. Slabost teh je bila odvisnost od položaja stopalke za plin, saj pri polnem plinu vakuuma praktično ni bilo, zato so se brisalci lahko tudi čisto ustavili. No, malce kasneje, v 60. in 70. letih prejšnjega stoletja, so bili hidravlični, dokler nismo prišli do elektromotorčkov. Večina brisalcev na današnjih avtomobilih ima dva brisalca, ki sta nameščena na eno skupno ročico, ki je v sredini prepogljiva in tam nameščena na elektromor. Ta s sukanjem obrača ročico v levo in desno in posledično tudi oba brisalca.

Niso pa vsi enaki, načinov brisanja je namreč malo morje. Najpogostejši so ti, ki jih imate verjetno na svojem avtomobilu imamo pa tudi takšne, katerih metlice brišeta navzven, nameto v isto smer; in takšne, kot jih ima, denimo, seat altea. Slednja sistema pokrijeta malce več površine na steklu, a imata precej bolj zapleten mehanizem. Tudi enojni so bili nekoč, na fiatu uno in nekaterih modeli Mercedes-Benz, recimo.

Na uho nam je prišlo, da so se pri McLarnu iz nekega razloga naveličali klasičnih brisalcev in zato razvijajo nek ultrazvočni sistem za odstranjevanje umazanije. Klasične brisalce naj bi nadomestili z novo razvitim sistem, ki bo na steklo pošiljal ultrazvok pti frekvenci 30kHz, kar naj bi zadovoljivo odstranjevalo ne le dežne kapljice, temveč tudi nič hudega sluteče insekte ter drugo umazanijo. Sumimo, da tega sicer ne bomo ugledali na serijskih avtomobilih v naslednjem desetletju ali dveh.

Kako pa je z menjavo brisalcev? Zagotovo ste se že soočili z brisalci, ki so nehali izpodrivati zadostno količino vode na vetrobranskem steklu. Odstranjevanje vaših starih brisalcev je odvisno od tega, kakšen tip priključka ima vaš avto. Če je klasični priključek oblike J oziroma U, je brisalec v večini primerov le nasajen na adapter. V kolikor pa imate modernejši priključek, boste morali stisniti kakšen jeziček oziroma gumbek. Vse je v bistvu zelo enostavno. Ko vam bo uspelo odstraniti star brisalec, bo ostala samo še roka brisalca. Tu je treba malce paziti, v rokah brisalcev je namreč vzmet, ki skrbi za to, da je pritisk metlic brisalcev na steklo dovolj dober. Če vam uide iz rok, lahko počite steklo. To se dogaja bolj pogosto, kot bi si mislil, zato pač bodite pozorni. No, potem sledite navodilom na škatli in montirate nove. Zatem na steklo brizgnete malce čistila in nekajkrat preizkusite, če dobro opravljajo svoje delo in to je to.

Na riti avtomobila so mehanizmi praktično enaki, le da je tam nameščen samo en brisalec, včasih pa so jih montirali še na žaromete. Skratka, v dežju so kar nepogrešljivi, zato jih le vestno menjujte. Ne vsak teden, pač, ko slabo brišejo.