Trojni test Pelješac

Tam so termometri kazali 13 stopinj, medtem ko je bilo pri nas sedem stopinj pod ničlo. Vzeli smo tri zanimive in nove avtomobile, ki so vsak v svojem razredu nekaj posebnega: Matej je vzel mercedes-benza A, Anže forda B-max, jaz pa renaulta clio. ABC! Pot smo začeli v Ljubljani, sicer dve uri po dogovorjenem času, ker je Matej spet zamujal, vendar vseeno še dovolj zgodaj, da je garmin pokazal čas prihoda še pred osmo uro zvečer za dobrih 600 kilometrov poti. Najprej smo vozili po avtocesti proti Novemu Mestu, do izvoza za Ivančno Gorico, avtomobili pa so bili do vrha naloženi s snemalno opremo, tako da je v cliu bilo dovolj prostora samo zame, vse ostalo so zavzeli nahrbtniki, potovalke, kamere, stojala, voda in ostale drobnarije, ki smo jih vzeli s sabo na pot, pri ostalih dveh pa tudi ni bilo dosti bolje. Pot nas je potem vodila preko Črnomlja do Vinice, kjer smo zadnjič v Sloveniji napolnili rezervoarje goriva do roba in preko mejnega prehoda vstopili na Hrvaško.

Hrvaški cariniki so nas tudi opozorili, da so sicer avtomobili, ki jih vozimo, zelo lepi z dnevnimi led lučmi, vendar moramo na Hrvaškem voziti z zasenčenimi (prižganimi lučmi), saj so baje ravno sprejeli zakon, po katerem je to na Hrvaškem obvezno, ker pri dnevnih lučeh zadek avtomobila ni osvetljen.

Ker vsi vemo, kako oderuški znajo biti hrvaški operaterji mobilne telefonije, smo v vsakem avtomobilu imeli po en walkie-talkie, da smo se lahko med potjo varno in brezplačno pogovarjali. Pri kraju Bosiljevo smo se vključili na avtocesto in nadaljevali pot proti koncu hrvaške avtoceste. Vreme je bilo ves čas zimsko, veliko snega ob cesti… zimska sivina pač. Takoj, ko smo prebili Velebit in zapustili predor Sveti Rok, pa se je vreme z občasnim dežjem malo izboljšalo in tudi topleje je postajalo. Po dobrih 400 kilometrih avtoceste smo prišli do njenega konca pri Vrgoracu, za kar smo plačali preračunanih 25 EUR, pred

Zima v Liki

nami pa je bilo še vedno dobrih 100 kilometrov regionalne ceste, mestoma v obupnem stanju. Tako smo se vozili po makadamu, se izogibali luknjam in ostalim vdolbinam, nekatere bi lahko tudi poškodovale avtomobile. Očitno je tam pretekle dni veliko deževalo, ker je bilo vse poplavljeno; peljali smo se čez most, kjer je voda segala skoraj do cestišča in je Matej vprašal, če bomo sploh lahko peljali nazaj po isti poti. Utrujeni smo se že veselili konca poti, ki pa sploh še ni bil blizu.

Malo pred bosanskim Neumom smo morali še enkrat prečkati mejo, tokrat z Bosno in Hercegovino, kjer so hrvaški cariniki opazili, da vsi vozimo nove avtomobile, Bosanci pa so bili precej navdušeni nad novim renaultom clio, za katerega so mislili, da je novi mercedes A. Smešno. Nato smo nadaljevali našo pot do Orebića, zunaj je bila trda tema, ob cesti pa so še kar prodajali vino in mandarine, ki smo jih na poti nazaj spet pozabili kupiti. Bolj kot smo se bližali končni destinaciji, lepša in bolj zanimiva je postajala cesta. Pot nas je vodila mimo Malega Stona in Stona, do kraja Prizdrina, pri katerem smo vsi spregledali kakšno črko ali dve, nato pa se je začela strmo vzpenjati vse do Donje Bande in od tam spet spuščati proti Orebiću.

Cesta je bila podobna tisti nad Nico v Franciji, kjer se je z avtomobilom podil tudi James Bond v filmu GoldenEye in kjer sva z Anžetom dve leti nazaj snemala, takrat novega, opla meriva na mednarodni premieri. Jasno, bilo je že temno, zato si nismo mogli dati duška, smo bili pa že takrat vsi navdušeni nad ovinki, ki so jih na eni strani omejevale skale, na drugi pa prepadi. Malo pred Orebićem smo ponovno zavili na bencinsko črpalko in uslužbenca povprašali glede prenočišč pa je rekel, da ne bomo imeli nobenih težav, da ga bomo hitro našli. Našli smo ga zlahka, za 100 kun na noč, na osebo, bili smo štirje (skupaj ca. 110 EUR), vendar smo tudi tokrat, kot na večini naših poti, imeli težave z brezžičnim internetom, ki je deloval le zunaj, na balkonu, na čisto drugi strani hiše, tako da smo morali za povezavo s svetom ven, na mraz, na burjo. Zjutraj smo se prepozno prebudili, vendar vreme tako ali tako ni bilo naklonjeno snemanju, zato smo dokončali svoje tekste, jih uskladili, pripravili vezni tekst in ko je prenehalo deževati, odšli na teren. Prvi dan nismo naredili veliko zaradi dežja, smo si pa lahko fino ogledali lokacije za snemanje prihodnji dan. Večina domačinov je sicer mislila, da smo prišli srfat, saj v tem času ob morju srečajo večinoma navdušence nad vetrom, ko smo povedali, da snemamo za oddajo, pa so z veseljem priskočili na pomoč in tudi sami povedali, kje bi avtomobili fino izgledali.

Drugi dan, ko smo res snemali od zgodnjih jutranjih ur do večera, je fino zapihala burja in je bilo tistih 13 stopinj čutiti kot 0. Sploh mene je zeblo, ker sem v prvem kadru imel na sebi samo anorak in sem ga potem moral imeti do konca snemanja – super. Še ena pomembna zadeva, ki se nam venomer ponavlja na snemanjih; ni važno, koliko časa imamo na voljo, vedno posnamemo vse v zadnji minuti in odidemo proti domu prepozno. Tako smo iz Orebića odpeljali ob 18ih. Na poti nazaj smo na mejnem prehodu Klek pobrali eno Bosanko, uslužbenko carine, ki je potrebovala prevoz. No, nismo je pobrali, kar stlačili so jo v Anžetovega B-maxa. Najprej so jo hoteli posesti k meni pa k sreči nisem imel prostora, ker je baje kar fino 'dišala' po znoju. Očitno tam na meji trdo delajo. Ob ponovnem vstopu v Hrvaško so nam preverili tudi zelene karte in mi je carinik kar sam povedal, da jo imam v prometnem dovoljenju, medtem ko sem se delal, da jo iščem po predalu, ker nisem imel pojma, kje je.

Ura je bila že pozna, nam se je mudilo domov in smo se pač vozili malo nad omejitvami, kjer ni bilo žive duše, v naseljih in na avtocestah pa strogo 50 in 130. Vsaj mislili smo, da ni žive duše, ker je Mateja ob prihodu iz enega tunela takoj ustavil policaj. Omejitev je bila zaradi dela na cesti le 20 km/h, hitrost pa… ja, malo večja. Predpisana kazen: 1.000 kun. Sreča: ogromna. Nekako sta se uspela dogovoriti (brez podkupnine!) in veselo smo nadaljevali pot domov. Hrvaška Lika je bila spet mrzla, tudi -11 stopinj je bilo. Doma pa nič bolje, tako da nas je fino prebudilo, ko smo na koncu v Ljubljani še zadnjič menjali avte in prestavljali prtljago.