Alen Golja Alen iz okolice Cerknega deli agonijo vseh nas, ki lahko o superšportnikih v garažah samo sanjamo. Večina se nas mora zadovoljiti z nekaj tisočakov vrednimi rabljenimi avti in Alen je bil v tovrstni situaciji nedavno nazaj, ko je bil čas za novega jeklenega konjička. Denarja za res pravo mrcino itak ni bilo, vseeno pa je želel nekaj vsaj malo bolj športnega. No, lepa oblika, varčen motor s precej navora, dobra lega na cesti, športni dodatki. To so bili nekako pogoji, če ne že 'konji', merjeni v stoticah. In vse te stvari je Alen našel v enem paketu, zato je kocka padla na črnega fiata grande punto, letnik 2006.
Kaj te je prepričalo v nakup fiata?
Za začetek lepa oblika. Italijani že od nekdaj slovijo po lepo oblikovanih avtomobilih, kar pa je v meni že pred časom, še kot majhnemu mulcu, prebudilo zanimanje za to znamko. Resda se oblikovanje ne more primerjati z bolj premijskimi italijanskimi znamkami, vednar jasen pridih je vsekakor tu. Punto me je navdušil, ker je res lepo oblikovan. Ni kaj, Giugiaro se je res potrudil. Ker je to punto sport, zraven spadajo še športni dodatki, kot so 17-palčna lita aluminijasta platišča, okrasni pragovi, spojler na zadku ter zatemnjena stekla. Vse skupaj deluje precej diskretno, ampak ravno prav športno, da malo izstopa iz večine.
Se všečnost nadaljuje tudi v kabini?
Tako kot zunanjost tudi notranjost želi prepričati z rahlo športnostjo, ampak ponovno ni pretiravanja. K temu spadajo malce bolj utesnjeni sedeži, volan in beli števci. Vgrajena je tudi dvokanalna samodejna klimatska naprava, tako da opreme za splošno udobje ne manjka. Me pa nekaj stvari tu notri vseeno moti. Na primer, prostora na zadnjih sedežih je premalo za nadpovprečno in tudi že normalno visoke potnike. Tudi odlagalnih mest je spredaj na račun oblikovanja premalo, predvsem pa so premajhna, tako da večjega telefona ali plastenke nimaš kam dati. Manjka pa tudi naslon za roko, ki je sicer nekoč bil montiran, ampak ga je prejšnji lastnik očitno odlomil. Zdaj pa nimam kam posaditi desne roke. Bom moral nabaviti univerzalni naslon.
V redu, športnost vsepovprek, kaj pa v najpomembnejšem delu avta, pod pokrovom?
Hja, še zdaleč ni avto za na steze, motor je namreč 1,9-litrski turbodizel s 96 kW, to je dobrih 130 »konjev«. Ima pa kar 280 Nm navora, kar je v kombinaciji s 6-stopenjskim menjalnikom pravi užitek za vožnjo tudi že v nizkih vrtljajih. Poraba se giblje med 5,5 ter 6,5 litri goriva na 100 prevoženih kilometrov pri kombinirani vožnji, kar je fino. Hiter, če je treba, in varčen, ko to ni. Najboljša kombinacija.
Kar močan na papirju torej, kako pa se dejansko pelje?
Glede na številke bi človek vseeno pričakoval boljše zmogljivost. Do stotice rabi 9 sekund in pol, bi pa lahko bil oz. bi moral biti precej hitrejši, če ne bi tehtal debelih 1.220 kilogramov, kar je za malčka absolutno preveč. Moti me še to, da je motor postavljen prenizko, kar pa pri že tako znižanem avtomobilu ni najbolj praktično. No, super je za stabilnost v zavojih, ampak ni pa za tiste, ki od avta zahtevajo primarno udobno vožnjo. Sicer pa mene to pretirano ne moti, če bi bilo po moje, bi itak ves čas vozil dirkalnik. Punto ima namreč tudi vgrajeno športno vzmetenje znamke V-max, ki je nastavljivo po višini. S tem pa je avto izgubil še tisto malo udobja, ki ga original premore.
Na lepi se cesti se tako odlično drži ceste. Zavore so kolutne, 284-milimetrske spredaj ter 264-milimetrske zadaj, kar pa je čisto dovolj in lepo grabi tudi pri malce bolj športni vožnji.
Zadnje besede?
Kot že rečeno, avto je nizek, česar pa ne smeš pozabiti na malo slabših cestah, saj znajo kakšne luknje, ki se jih na naših cestah težko izogneš, pošteno zagreniti dan. Spet pa ni tako nizek, da ne bi bil uporaben. Za avto sem odštel 4.000 €, kar pa se mi za tak avto ne zdi pretirano veliko. Je vseeno nekaj posebnega, izgleda še kar strupen, je varčen, ko to hočem, zna biti pa tudi zabaven. Verjetno ga še lep čas ne bom prodal.