Tip Racing

Dolgo pričakovana vroča verzija civica je naposled tu. Vprašanje je le, če je tako dobra kot tudi izgleda. Prejšnji modeli so bili namreč tako razgrajaški, da so jih prenašali le največji zaljubljenci. Saj veste, ljubezen je slepa. Zdaj pa Honda želi ponuditi nekaj, kar ne bo namenjeno le tistim, ki prenočujejo s spalno vrečo v svojem avtu. No, na srečo ta predrzna zunanjost obljublja marsikaj. Najbolj skrite sanje avtomobilskih dizajnerjev niso preveč drugačne od tega, kar vidite tu. In človek, ki je potrdil serijsko proizvodnjo tega avta, je bil očitno na drogah. Ampak hvala bogu. Zato pa so 18-palčna platišča, ki mimogrede izgledajo majhna, še najmanj domiseln del avtomobila. V rdečo barvo pomočena oznaka Type R da prècej vedeti, da tu ni šale. Nizko spuščeni difuzorji tiščijo vozilo k asfaltu, mu izboljšujejo trakcijo in olepšujejo pleh. Za boljši stav je zadnji kolotek razširjen za 20 milimetrov, jasno pa je trše tudi podvozje.

V razredu kombilimuzin je s prihodom te honde močno završalo. Običaj v tem razredu hitrih avtomobilov je, da skoraj vsem bencinskim agregatom pri dihanju pomaga turbina ali kompresor, Honda pa še kar vztraja pri atmosferskem. Dvolitrski motor razvija 200 konjskih moči in se vrti vse do 8.300 vrtljajev v minuti. Jasno, da sprednji kolesi marsikdaj zacvilita v prazno. Ker je motor atmosferski in podprt s tehnologijo i-VTEC, je prenos moči lepo progresiven in prav nič nepredvidljiv. Navkljub svojemu športnemu pedigreju ta civic izredno dobro razpolaga z navorom že pri najnižjih vrtljajih. Malce je moteča cukajoča vožnja, ker so inženirji na motor nataknili razmeroma majhen vztrajnik. Je pa dihanje skozi ventile pošastno hitro, kar se pozna pri hitremu vrtenju. Ker je prvih pet prestav prilagojeno le pospeševanju, lahko na varčevanje z gorivom kar pozabite, saj se ja ne mislite ves čas voziti v šesti.

Z dobrima dvema zavrtljajema je volan še kako neposreden, s svojo dobro uravnoteženostjo pa predstavlja perfektno povezavo med cesto in vašimi možganskimi celicami. Ni tako brezkompromisen kot predhodnik, od katerega je tudi precej težji in ima zadaj namesto trikotne le poltogo premo, ki je dejansko korak nazaj, kar se tiče voznih lastnosti, a premik naprej, kar se tiče stroškov za tovarno in prostora zadaj. Sicer pa, še vedno je hiter in dobro, da je tako, drugače boste preveč pozornosti posvečali s spojlerjem ločeni šipi na repu, ki otežuje preglednost nazaj. Notranjost ni samo za na modno pisto, je tudi uporabna. Najlepša pa seveda rdeče razsvetljena ponoči, ko se vam po glavi motajo kabine vojaških lovcev. A roko na srce, vse se sveti kot na novoletni jelki. Prava avtomobilska mimikrija. Včasih že kar zaboli oko, a na merilnik vrtljajev vsekakor ni dobro pozabiti. Še posebej ne tu, ker skala kaže do 9.000 vrtljajev. Se jim je zmešalo? Prostornost in ergonomija sta že skorajda dirkaški, a vseeno ne špartanski. Da se le med vsemi gumbi ne boste izgubili. S ceno dobrih 30 evrskih tisočakov res ni med najcenejšimi, z močjo 200 'kavalov' ne med najmočnejšimi a vendar se zna peljati hitreje od marsikaterega tekmeca. Konec koncev je pa to bistveno, kajne?