Vzmetenje

In zakaj bi bilo z avti kaj drugače? Saj ni, ko ocenjujemo avtomobile, je udobje kar pomemben faktor, saj se zavedamo, da boste nekateri med vami za volanom dotičnega avta preživeli več ur dnevno. Nemara celo več kot na kavču, zato vam pač mora biti udobno. Časi starih kočij ali vozov, kjer je ubogo gospodo pretreslo kot leseni vlakec smrti, so mimo in odkar obstajajo avtomobili v pravem pomenu besede, poznamo vzmetenje. Ravno to pa je ključno za udobno zadnjico in manko vibracij med vožnjo.

Blaženje je del vzmetenja, ki zajema še nekaj ostalih zadev. Sistem vzmetenja močno vpliva tako na nadzor, ki ga imamo nad avtom, in udobje potnikov. Vzmeti omogočajo kolesom, da se premikajo navzdol in navzgor in tako one namesto nas požirajo izbokline na cesti; blažilniki pa preprečujejo skakanje avtomobila. Vzmeti so bodisi listnate, ki so jih praktično v enaki obliki poznali že v srednjem veku in jih danes uporabljajo še predvsem tista bolj zaresna terenska vozila, in vijačne. Te so pa običajno kovinske in so valjaste, vsem poznana 'fedra' ali 'feder', odvisno iz katerega dela države ste.

 

Oblika listnate vzmeti je vitka in je podobna loku s pravokotnim presekom. Središče loka zagotavlja lego osi, spojni izvrtini na vsakem koncu pa služita za pritrditev na telo vozila. Za vsako težko vozilo je lahko listnata vzmet narejena iz več listov, razvrščenih drug na drugega v več slojev, večinoma z vedno krajšimi dolžinami, kot lahko vidite na sliki. Ta je tradicionalna, poznamo pa tudi eliptične, poleliptične, tričetrtinsko in četrtinsko eliptične ter prečne. Kot vidite, se vse suče okoli elips. Če je listnata vzmet eliptična, pomeni, da ima dva loka, ki se stikata na konicah.

Listnate vzmeti služijo za namestitev in do neke mere za blaženje kot tudi vzmetenje. Trenje med posameznimi listi poskrbi za nekakšno blaženje, vendar je precej nenadzorovano. Včasih so proizvajalci, da jim ni bilo treba montirati še blažilnikov, med posamezne liste nameščali še nekovinske plasti, denimo les. Dokaj neuspešno. Listnate vzmeti so bile zelo pogoste vse tja do 70-ih let prejšnjega stoletja, ko so jih počasi pričele zamenjevati vijačne. Danes pa jih še vedno najdemo pri terenskih vozilih, tovornjakih, kombijih in vagonih. Skratka, pri tovornih vozilih, ker listnate vzmeti bolj enakomerno razporedijo težo tovora, medtem ko vijačne na manjše točke, kjer se stikajo s karoserijo vozila.

Vijačna vzmet pa je preprosto prožna jeklena spirala, ki jo raztezajo in stiskajo vertikalni gibi koles. To omogoča telesu, da ostane kolikor toliko poravnano s cesto. Sile, ki nastanejo ob premikanju vozila navzdol in navzgor, se shranijo v vzmeteh, namesto, da bi se prenesle na karoserijo in posledično na potnike, ter se počasi sproščajo. Ampak, kot rečeno, te skrbijo samo, da avto ostaja približno poravnan. Če ne bi bilo še blažilnikov, bi avto počasi poskakoval gor in dol kot ... jojo.
 

Blažilniki oz. amortizerji so torej tisti, ki poskrbijo za finese, da avto resnično ostane v karseda nepremičnem položaju. Imajo nadzor nad nihanjem oz. oscilacijo in stalno bijejo bitko med udobjem in nadzorom. Optimalna nastavitev blažilnikom v prid udobju nikakor ni enaka optimalni nastavitvi za nadzor avtomobila. Blaženje nadzoruje hitrost nihanja avtomobila gor in dol, popolnoma neblažen avto bi morda bil zelo udoben, ker bi vas nežno gugal gor in dol, ampak z vidika nadzora praktično neuporaben. Obratno, športni avti imajo zelo trdo blaženje, kar je super v zavojih, ker je nagibanje karoserije minimalno, ampak zadnjica trpi, ker blažilniki vzmetem ne dopustijo absorbirati vseh sil, ki nastanejo pri vožnji čez izbokline. Zato je za normalno vožnjo potrebno ubrati srednjo pot in blažilnike nastaviti tako, da se avto pri nihanju v najmanjšem možnem času povrne v normalen položaj. Pri modernih vozilih se količina blaženja lahko nastavlja s povečanjem ali zmanjšanjem upora pretoka tekočin v samih blažilnikih. Sodobnejši avtomobili imajo zato t.i. dinamično podvozje, kar pomeni, da lahko med vožnjo preklapljajo med normalno in športno vožnjo.

Blažilnik nosi v sebi bat, ki se ob premiku koles gor in dol premika znotraj z oljem napolnjenega cilindra. Hermetično zaprtega, seveda. V batu so nadzorni kanali in enosmerni ventili, ki dovoljujejo počasen pretok olja iz ene komore v drugo. To ustavi nihanje vzmeti in povrne položaj avta v nevtralno stanje. Nekateri avtomobili imajo blažilnike, ki vsebujejo mešanico olja in plina ali pa samo plin. Ti so načeloma učinkovitejši.

V osnovi poznamo tri tipe blažilnikov: teleskopski, ki so pač po delovanju podobni teleskopom in imajo en konec pritrjen na karoserijo, drugi pa na os; podobne so vzmetne noge, ki so sestavni del macphersonove preme, tretji pa so hidravlični z vzvodno ročico, ki so jih izpodrinili teleskopski v 70-ih letih. V porobnosti se ne bomo spuščali, ker bi branje kaj hitro postalo zelo suhoparno.

Vse opisano do zdaj je bilo klasično vzmetenje, bolj zanimivo pa je zračno. Tega poganja tlačilka ali kompresor, ki je bodisi gnan preko motorja ali elektrike. Kompresor poganja zrak v raztegljive mehove, ki so običajno iz gume, ojačane s tekstilom, in ti nato dvignejo ali znižajo šasijo vozila. Običajno ga najdemo v težjih gospodarjih vozilih, tovornjakih in avtobusih, vse več pa se tudi uporablja v športne namene pri avtih na obrobju cenovne lestvice. V osnovi je namen zagotoviti enakomerno kakovost vožnje. Od avtov, ki smo jih imeli na testu, sta imela zračno vzmetenje na primer mercedes-benz GLE coupé in audi A8. Lahko potrdimo, da zračno blaženje še bolje spaja udobje z določeno mero športnosti, še vedno pa ne dela čudežev.

To je v osnovi to, zdaj veste, zakaj vas med vožnjo ne premetava vsepovprek in zadnjica ne boli že po enem kilometru. No, slednje je odvisno tudi od sedežev, ki smo si jih pogledali že tukaj.