Pnevmatika

Pnevmatike oz. gume po domače, večna tema. Kakšen mora biti profil, koliko so lahko največ stare, kako jih pravilno shranjujemo ... to že vse veste. Tokrat se bomo raje posvetili temu, kako so sploh izdelane. In čemu sploh služijo. V osnovi lahko rečemo, da je pnevmatika tisti del kolesa, ki ima stik s tlemi in ustvarja trenje med vozilom in podlago in s tem oprijem, obenem pa poskrbi za blaženje in absorbcijo udarcev. Kar pomemben del celotnega paketa, v glavnem.

Prva kolesa sploh niso bila iz gume, to itak tudi veste. Vozovi so imeli lesena kolesa in v začetku obdana z usnjem, pozneje pa z jeklenim plaščem. No, če gremo še nazaj v zgodovino, vidimo, da so kolo izumili v neolitskih časih; tam nekje v letih 6.500 do 9.000 let pred našim štetjem je živel človek, ki je bil dovolj len, da je začel razmišljati o alternativah hoji. Ta preprosta iznajdba, ki je vseeno, roko na srce, bila pogruntana precej pozno, je ena izmed ključnih tehnoloških dosežkov, ki so vplivali na prehod v železno dobo. Prve najdbe, ki so kolesom podobne, segajo v šesto tisočletje pred našim štetjem, za človeški transport pa so kolo verjetno začeli uporabljati tam nekje v letih od 2.200 do 1.550 pr. n. št. Tu je govora o kolesu z naperami ter luknjo za os, namenjemu predvsem takratnim bojnim vozovom. Skratka, sprva so uporabljali samo lesena kolesa, kasneje so jih obdali z usnjem, kasneje z železom in še kasneje z jeklom.

Charles Goodyear

Takrat se jim pač še ni sanjalo o gumah, kaj šele o takšnih za različne podlage in sezone. Napihljivo gumo (pnevmatsko) je leta 1888 izdelal veterinar John Boyd Dunlop, ja, prav ta Dunlop, in sicer za tricikel, ki ga je gonil njegov nekajletni mulc. Do takrat so raje kot napihljive gume, ki so jih tudi že poznali, uporabljali polne gumijaste plašče, a se je to zaradi naraščajoče popularnosti koles spremenilo, zato je kmalu zatem Dunlop vložil patent za pnevmatsko gumo za kolo. Prvi patenti glede gum so se pojavili že bistveno prej, enega je že leta 1844 vložil Charles Goodyer.

Da ne bo preveč dolgovezenja, razvoj je šel seveda naprej in leta 1920 so odkrili sintetične materiale za izdelavo pnevmatik, leta 1946 pa so pri Michelinu zasnovali prvo radialno gumo, kakršna se uporablja še danes. V teh modernih časih so avtomobilske pnevmatike seveda vrhunski tehnični proizvodi in nanje ne glejte le kot na oporo vašega platišča oziroma kot nekaj, kar pač mora biti na avtomobilu, da se sploh lahko peljete. Več kot 150 let razvoja je šlo v te gumijaste obroče in danes vsaka pnevmatika, ki jo izdela firma, ki da nekaj nase, pred splovitvijo v prodajalne pretrpi mukotrpne vzdržljivostne teste.

Torej, radialne pnevmatike so te, ki jih imate na vaših platiščih. Danes se izdelujejo tako, da izdelovalci sprva računalniško zasnujejo kordno ogrodje s strukturo, ki ima zelo veliko natezno trdnost. Vložki ojačitvenega korda pnevmatike segajo od noge do noge pod kotom 90 stopinj do središčne linije pnevmatike. Neposredno na vrhu radialnih vložkov in pod tekalno plastjo je po celotni dolžini pas iz več kordnih ali jeklenih vložkov. Pas je nameščen po obodu okrog kordnega ogrodja. Kordi pa so v pasu nameščeni pod majhnim kotom od 15 do 25 stopinj. Glavna prednost radialne pnevmatike je, da se zaradi svoje togosti površina, ki je v stiku s tlemi, ne spreminja, ne glede na sile, ki se nad njo vršijo. Temu specialisti pravijo bočna stabilnost, ki je dosežena z nizkim presečnim razmerjem in plosko konturo tekalne plasti. Na zunanji plasti pa pomembno vlogo odigrajo kanali oz. žlebovi, katerih oblika in smer sta še posebej skrbno zasnovani, saj zelo vplivajo na stabilnost in daljšo življenjsko dobo pnevmatike. Teh kanalov ne naredijo ročno z rezbarjenjem, temveč s toplotno obdelavo v peči praktično pustijo odtis na gladki gumi. 

Pnevmatike, kot predobro veste, se tudi hitro obrabijo, še posebej, če radi delate cestne krofe ali res hitro vozite v zavoje. Ko zapustijo tovarno, imajo nekje od 7 do 9 milimetrov profila. V zimskem času morate imeti po zakonu zimske pnevmatike z oznako M+S z minimalno globino profila 3 milimetre oz. letne pnevmatike takisto z minimalno 3-milimetrsko globino profila in ustrezno velike snežne verige v priboru. Globina profila je ključna, saj lahko pnevmatike zaradi 'izlizanosti' izgubijo oprijem s cestiščem, zato vozila ni več mogoče usmerjati in ustaviti. Zato ne vozite pnevmatik z zakonsko določenim minimalnim profilom, ki je 1,6 milimetra. Letne pnevmatike zamenjajte pri globini profila 2 do 3 milimetre, zimske že pri 4. Globino žlebov lahko enostavno izmerite z evrskim kovancem, saj zunanji, zlati rob meri natanko tri milimetre. Evo, pa smo vam olajšlali vsaj en opravek.

Upam, da smo približno razjasnili stvari. Pomembno je, da za svoj avtomobil izberete pravo dimenzijo pnevmatik, za običajne avtomobile niti ni treba, da je pnevmatika posebej športna, ker so slednje običajno manj prepričljive na mokrem terenu, predvsem pa izberite kakovostno gumo. Konec koncev je to edina stvar vašega avtomobila, ki se dotika tal in vam nudi oprijem ter skrbi, da se v zavojih enostavno ne odpeljete naravnost na travnik.