Proace odkriva Črno goro

Bila je naš družinski potovalnik, ko smo šli za tri tedne na pot po Črni Gori. Nalogo je opravila z odliko. Ker se službeno precej potikam po svetu, samo v zadnjem letu sem bil na Japonskem, Kitajskem, v ZDA ter ničkolikokrat po vseh koncih Evrope, sem razmišljal, da bi na dopust raje šel nekam blizu. No, vsaj bližje. Dva pogoja sem si dal, in sicer, da se na pot odpravimo z avtomobilom in da bom na dopustu lahko pojedel kakšne okusne čevapčiče. Vem, nisem zahteven. Pri Toyoti so mi ponudili proace in vzel sem ga z veseljem, po lanskoletnem dopustu, kjer nas je v prijetnem vzdušju popeljal na morje, sem vedel, da je za takšno pot idealen.

Do Črne gore nas je pripeljal s porabo slabih osem litrov, kar me ni presenetilo, saj smo podobno porabo goriva beležili že na našem testu proaca z enakim motorjem, najdete ga tukaj. Na testu je proace porabil celo malo manj, tokratni je bil namreč še povsem nov in komajda utečen, kar se je poznalo po kakšen deciliter večji porabi. Vsekakor pa je poraba tudi nasploh, upoštevaje konkurenco, precej ugodna.

Obenem vnovič zatrjujem, da je dvolitrski motor s 110 kilovati moči eden najbolj prijetnih v kombijih dandanes. Prožen, presenetljivo tih, vedno dovolj zmogljiv in nenaporen. Tudi, če je proace dodobra naložen, v našem primeru je bil prava delovna mula, zadnjo klop sem odstranil in v vozilo namestil kolesa ter ogromno ostale dopustniške krame, pa dodatna krama pri zmogljivostih sploh ni pustila posledic.

Moj edini pomislek je bil le, da smo dobili praktično novo vozilo, ki je imelo le tisoč prevoženih kilometrov, zato me je malo skrbelo, da se bodo praske, ki jih lahko povzročita v nekaj tednih dva majhna otroka, opazile. Tisti, ki imate otroke, veste, o čem govorim. Umazana hrbtišča sprednjih sedežev so še najmanj, kar čistim v vsakem avtomobilu, ko je v vozilu tako ogromna količina stvari pa hitro nastajajo še praske in druge poškodbe. Ampak jo je proace odlično odnesel, očitno je plastika dovolj trpežna, da jo mularija ne zmore takoj poškodovati.

Pred leti smo šli z avtom na pot po bivši Jugoslaviji in ker smo se imeli zelo fino, smo idejo ponovno obudili. Tokrat seveda po drugih krajih, najprej smo se ustavili v Jajcu, torej v Bosni in Hercegovini, kjer je bil AVNOJ, o katerem ste se učili v šoli. Potem smo nadaljevali v Konjic, kjer stoji ena od treh najdražjih jugoslovanskih investicij, Titov bunker. Če vas te stvari zanimajo, ga res priporočam. Ogled traja dve uri, stane le 10 evrov na osebo, sam bunker pa je pač ogromen in zelo fascinanten. Tristo ljudi bi v njem lahko preživelo pol leta.

Ceste na naši poti so bile večinoma precej dobre, pred mejnim prehodom Ščepan Polje sicer na trenutke nekoliko slabše, kar pomeni makadam, luknje in govedo na cesti, ampak je šlo in čeprav je Proace pač kombi, torej dokaj velik, cesta pa ozka, ni bilo nobenih težav. Od Plužin do Žabljaka vodi več poti, nadvse priporočam, da izberete tisto, ki vodi preko parka Durmitor. Je ena najbolj panoramskih in atraktivnih v Evropi, saj jo obdajajo najvišji gorski vrhovi Črne gore. Dve uri vožnje vam bo vzela za vsega 40 kilometrov ampak jo vsekakor priporočam. No, mogoče še kakšno uro dlje, ker vem, da boste uživali v neverjetnih razgledih in se veliko ustavljali. Cesta se namreč dvigne do dobrih 1900 metrov in je fantastična. Prometa skorajda ni, mogoče smo se srečali z vsega 20 avti, razgledi pa prekrasni. In ni naporna, če koga skrbi, mest za ustavljanje ali srečevanje z drugimi vozili je ogromno, skratka, močno priporočam. V bistvu sem bil nad okoljem tako navdušen, da sem šel naokoli še peš.

Ker imam rad gore, sem si en dan dopusta rezerviral za svoj mini dopust in šel 'v hribe'. Nameraval sem osvojit najvišji vrh Črne gore, to je Bobotov kuk, pa mi je vreme nagajalo in mi ni uspelo, sem naredil le majhen sprehod po okoliških klančinah. Če ste tudi sami radi v naravi in vas gore mikajo, ne upate pa si tvegati res dolge hoje ... Na Bobotov kuk se lahko povzpnete iz doline ali pa s Sedla na 1900 metrih in se torej dvignete za vsega 700 metrov. Dve Šmarni gori in pol, da bo bolj jasno. Ne bo težav.

Če ste vsaj malo popotnika po duši, vam bo takšna pot sigurno všeč. Samo splanirati jo je treba tako, da vožnje niso predolge, zlasti, če s seboj vozite še otroke. Mi smo malce večji udar kilometrov naredili prvi in drugega zadnji dan, ko se je bilo treba iz Črne gore ponovno pripeljati do Slovenije. Daljša pot s tem avtom ni naporna, sedeži so odlični in tudi preglednost je super, med zavoji je proace dovolj suveren, da ni težav, na avtocesti pa odličen, čeprav smo se ji tokrat namenoma čimbolj izogibali. Črna gora je pravzaprav nima, zato tam izogibanje niti ni bilo potrebno.

Torej, ko smo zapustili Durmitor in se peljali še ob kanjonu reke Tare, ki je najglobji v Evropi in naravnost navdušujoč, smo hladnejše okolje zamenjali za topel morski zrak. Najprej smo obiskali Ulcinj, ki je skrajna južna točka Črne gore, tik ob meji z Albanijo, potem pa po obali počasi proti severu. Ulcinj je po svoje zanimiv, ker ponuja 14 kilometrov dolgo peščeno plažo, na kateri vam morje sega do kolen tudi, če boste hodili 100 metrov od obale. Ni za kopanje, je pa za druge aktivnosti in tudi samo mesto je zanimivo. Pohvalim lahko tudi Budvo, ki smo jo obiskali zatem in obenem dam še eno priporočilo.

Če se boste kdaj potikali po teh koncih in se iz Budve podali proti Boki Kotorski, imate na izbiro dve poti. Hitrejša in krajša gre praktično ob obali, za to razdaljo boste potrebovali le dobre pol ure, mi pa smo spet izbrali daljšo in bolj zanimivo. Ta vodi v gore in skozi naravni park Lovčen ter mesto Cetinje, se dvigne do 1.600 metrov višine, kjer na enem od vrhov stoji Njegošev mavzolej, potem pa po drugi strani spusti proti enemu najlepših naravnih pristanišč Evrope in eni od večjih Črnogorskih atrakcij, Kotorskem zalivu. V objemu gora se okoli štirideset kilometrov dolg zaliv vije z neštetimi zavoji in ustvarja pravo naravno zanimivost.

Ker je otrokom na dopustu edino pomembno le morje, smo tritedenski oddih splanirali tako, da so Jajce, Konjic, Plužine, Žabljak ter Skadarsko jezero zajeli le dober teden, ostala dva pa obmorska mesta. V bistvu bo slišati zelo posladkano, ampak Črna gora je res eden od zaenkrat še dokaj skritih naravnih draguljev Evrope, proace pa eden od najboljših družinskih kombijev v tem trenutku. Pravi družinski stroj, skratka.