Skrito presenečenje

Cunami-tekmecev, kot sta qashqai in tiguan, je dovolj velik, da bo na CR-V pomislilo malo kupcev, kljub temu pa gre za eno najprostornejših in nasploh zanimivih izbir. Ob prenovi je avtomobil postal bolj simpatičen, sprednji del nam je dejansko všeč, zadek pa zaradi zagotavljanja večje prostornosti ostaja nenavaden. In prostornost je že prva od vrlin tega avtomobila, saj prtljažnik ponuja kar 559 litrov prostora, predvsem pa je oglat in posledično zelo praktičen. Potniki so v tem avtomobilu deležni podobnega prostorskega ugodja, na zadnji klopi se niti dolgini ne boste pritoževali, nasploh je pohvale vredna že lahkotnost vstopanja, saj se vrata odprejo skoraj pravokotno in je odprtina zelo velika, sedala zadnje klopi pa se tudi lahko dvigne, kar je priročno ob prevažanju psa ali fikusa.

Prenova je CR-V-ju po vzoru civica prinesla kopico varnostnih elementov, denimo opozorilnik pred trčenjem, bralnik prometnih znakov, opozorilnik pred nenamerno menjavo voznega pasu, luči s samodejnim prilagajanjem dolžine snopa in še nekaj ostalih. Hvalim njihovo delovanje, ki je dovolj hitro, a hkrati nemoteče. Marsikateri od teh sistemov zna v vozilih preveč panično reagirati in potem avtomobil samodejno zavira, ko to še ni potrebno, ali pa v notranjosti piskajo opozorilni zvoki s frekvenco, ki para možgane. V CR-V sistemi delujejo dokaj nemoteče, jemljite pa jih z rezervo, kot tudi povsod drugod. Bralnik prometnih znakov omejitve denimo sicer dobro prepozna, a le znake s hitrostnimi omejitvami, znake naselij pa ne. To je težava vseh proizvajalcev. No, bolj so mi bile všeč samodejno prilagodljive luči, delujejo bliskovito in vedno ob pravem času.

Bistvo tokratega testa je pravzaprav zmogljivejši motor pod pokrovom. V tem primeru ima 1,6-litrski turbodizel 118 kW moči, to je 160 konjev, kar je dovolj za pospešek do stotice v manj kot desetih sekundah. Dejansko gre za že znani turbodizelski agregat, ki so mu v tem primeru z nekaj spremembami namenili več moči, ta je seveda dobrodošla, a prihaja tako zvezno, da je zgolj po občutku težko reči, da je motor močnejši. Bi dejansko morali primerjati oba naenkrat. Zveznost seveda štejem v plus in obenem potrjujem, da je moči več kot dovolj. Motor je le malo preveč glasen, ampak to ne zasenči njegovih dobrih vrlin. Ena izmed njih je tudi poraba goriva, ki je zlahka pod sedmimi litri, kar je glede na štirikolesni pogon in dokaj velik avtomobil zelo spodobno.

Dobrih stvari je torej veliko. Prostornost in uporabnost sta že dve, potem je tu še prepričljiv motor in dovolj udobno blaženje, odličen občutek na volanu in nasploh zelo prijetne vozne lastnosti, CR-V je enostaven nenaporen. K slednjemu pripomore še odličen 6-stopenjski ročni menjalnik, ki je eden najboljših, ne le v segmentu, ampak nasploh. Enostavno lahkoten in vseeno sila natančen. Tudi položaj za volanom je odličen in odlagališč je dovolj.

Slabosti? Poleg oblike, ki je seveda stvar osebne presoje, je malce rustikalno zastarel še zaslon na dotik. Kaj vem, mene spominja na naknadno vgrajene zaslone pred dvajsetimi leti, nikakor ni lepo integriran v celoto. Tudi potovalni računalnik je bil v hondah prejšnje generacije bistveno enostavnejši in bolj pregleden, ta pa zahteva kup pritiskanja stikal in s tem povezano nepozornost, četudi hočemo zamenjati le en podatek.

In nenazadnje je slabost lahko tudi cena. Ni dvoma, da je takšen CR-V vreden 36 tisočakov, na cestah so tudi še dražji in v marsičem manj prepričljivi tekmeci, je pa dejstvo, da je tudi precej cenovno ugodnejših. In to je pogosto ob nakupu zelo pomemben dejavnik, poleg oblike, ki mora prepričati, pa tudi z njo CR-V ne topi ravno src. In to sta dejansko največja problema, zaradi katerih jih na cestah ni veliko, čeprav je avtomobil zelo prepričljiv. Celo štirikolesni pogon je v novi generaciji občutno sposobnejši od predhodnika. Seveda pa ne bo pravi za terenske podvige, kvečjemu za vleko prikolice ali za več zanesljivosti pozimi.