Nezahtevnost

Res je, sandero je trenutno najcenejši avtomobil, ki ga je moč kupiti na našem trgu. In takšen kot je, je pri nas namenjen zgolj specifičnim kupcem, ki na svoj stil življenja gledajo drugače kot velika večina ostalih. Mnogim ta dacia ni všeč že zato, ker je dacia. Drugim ni všeč, ker je njena tehnologija prezorjena za dobrih 15 let. Tretjim, ker ne izpolnjuje zmogljivostnih, kvalitativnih, varnostnih in ekoloških stališč avtomobilizma sedanjosti. Se pa najdejo tudi tisti, ki jih ne eno, ne drugo ne moti in jim je, kot takšna, prava izbira. Enostaven, nezahteven in s sprednjega konca tudi všečen avtomobil, izbirajo predvsem tisti, ki jim pomeni prevoz z avtomobilom zgolj potovanje iz točke A v točko B.

A za sandera to ne velja povsem. Avtomobil je prostoren kljub svojim precej skromnim dimenzijam. V njem se sedi v redu zaradi višje postavljenih in foteljastih sedišč pa tudi zaradi dobro odmerjenega prostora za noge. Veseli bodo tudi tisti, ki se naokrog radi vozijo s precej velikim lepo obdelanim prtljažnim prostorom. Vstopanje v avtomobil je zaradi velikih vrat odlično, preglednost zaradi velikih stekel in ogledal dobra. Od tu naprej pa bo nezahtevnost kupca za sandera najboljša vrlina. Na voznikovo ergonomijo so tisti, ki so iz bivših Renaultovih modelov megane in clio skladali sanderovo celoto, popolnoma pozabili. Volan stoji prepoložno, kljub možnosti nastavitve po višini. Ko voznik sedi normalno, se volana z rokami skorajda ne more dotakniti, ko suvereno drži za obroč pa mu zgolj nastavljiva vzdolžna pomičnost sedalnega dela ter nagib naslona omogočata le mečkanje nog pod stopalkami.

Neobčutljivost bo zaželena tudi ob preverjanju materialov in kvalitete gradnje notranjosti. Figurativno za naš trg niti ne tako zgreršena notranjost zna biti trd oreh za vse tiste, ki jim na praske in udarce odporna industrijska plastika ni všeč, cenenost detajlov odbijajoča, približnost končne izdelave pa nesprejemljiva. Vrtenje in premikanje stikal je surovo trdo in majajoče, samodejno prižiganje luči zakasnjeno za par sekund, zapiranje predala pred sopotnikom muka. Vibracije v notranjosti so stalni spremljevalec vožnje, povečana hrupnost vsled slabe zvočne izoliranosti kabine tudi. No, obliž na rano je opremljenost testnega avtomobila. Servoojačan volanski obroč, električno odpiranje prednjih stekel in nastavitev ogrevanih ogledal, daljinsko osrednje zaklepanje in potovalni računalnik so serijski priboljški k osnovni različici. In da bi bila povsem preprosta stvar še malce začinjena, so si v Dacii omislili pri dodatku 'black line' še lepo pristoječo metalno črno barvo karoserije, v mat-črno lakirana ozadja prednjih luči, nov dizajn tkanin na tapiseriji sedežev ter v srebrni lak odeto sredinsko konzolo in ročaje na notranji strani vrat. Ročna klimatizacija in električna odpirljivost zadnjih stekel ter avdiosistem s predvajanjem MP3-zgoščenk pa so njeni serijski notranji dodatki.

Vse lepo in prav, dokler se zadeva ne dotakne varnosti. Sicer je potniška kletka ustrezno ojačana, vendar je pomanjkanje pasivne in aktivne varnosti kritično. Tu je le volanski air-bag za voznika. O opozorilnem signalu za pripetost potnikov ni ne duha ne sluha. Da o sistemu proti zdrsavanju pogonskih koles oziroma sistemu stabilnosti vozila sploh ne govorimo. Še dobro, da je avtomobil obut v poštene in za ta cenovni razred trikrat predrage Continentalove pnevmatike. Vožnja s sanderom je kompromis med zmogljivim pogonskim strojem, robustnim podvozjem in povprečnimi voznimi lastnostmi.

Najzmogljivejši sanderov motor prihaja iz stare Renaultove šole. Zanesljiv stroj z 1,6 litra kubature in osemventilsko tehniko ponuja za vožnjo 64 kW (90) KM moči ter 128 Nm navora. Dovolj, da zna biti dacia precej poskočna in živahna s svojo majhno maso. No, pri porabi pa vseeno ne prizanese, saj je dobrih 8,5 litra na 100 km več ali manj stalnica povprečne vožnje. Vsled zastarelega načina delovanja servoojačevalnika je vrtenje volana na mestu in pri majhnih hitrostih precej mučno opravilo zaradi velikega upora, pri visokih hitrostih pa je zaradi mehkobe na krmilu avtomobil težko držati v ravni smeri. Vodljivost sandera je solidna, stabilnost v normalnih mejah. Podvozje je uglašeno za vožnjo po slabših voziščih, po podatkih tovarne tudi dodatno ojačano ter nastavljeno nekoliko višje in je zato na naših cestah precej udobno. Dobro je tudi to, da je nastavljeno precej čvrsto in ne dopušča velikih nagibanj in tresljajev karoserije. Skratka, tudi v tem primeru je avtomobil povsem zadovoljiv za nezahtvne voznike.

Da je dacia sandero dober avtomobil, težko trdim. Da je sprejemljiv, pa lahko. Le razmišljanje je potrebno malce zasukati; tja nazaj v devetdeseta, ko so bili tako izdelani in tako opremljeni avtomobili dobri. Komentar, ki smo ga prejeli s strani serviserja ob prevzemu vozila 'največ avtomobila za ta d'nar' je za sandero povsem na mestu, ko gre za osnovno ceno. V testnem primerku s skoraj desetimi tisočaki pa le ni več tako.