Merilniki

Nekoč sem se pogovarjal z eno staro ženičko glede omejitev hitrosti na cesti in mi je rekla, da v svoji vozniški karieri, ki je bila nedvomno večdesetletna, ni niti enkrat pogledala na merilnik hitrosti. Po občutku, je rekla. Upam, da zdaj ne vozi več ... No, tega absolutno ne priporočamo, je pa res fino, da imamo oči čimveč usmerjene na cesto. Med vožnjo pa enostavno potrebujemo razne informacije in za to imamo merilnike, ki jih običajno najdemo nameščene za volanskim obročem. Dobro, pri novih peugeotih nad volanom.

Merilnik hitrosti skupaj z odometrom, to je tisti za merjenje prevožene razdalje, obrati motorja in pa nivo goriva. To je to, kar večina izmed voznikov potrebuje. Nekateri ne potrebujejo niti obratov, prestavljamo lahko le z občutkom in poslušanjem, pri hitrosti je pa malce težje, še posebej, če ne želimo polovico mesečne plače namenjati poravnavi položnic.

Merilnik hitrosti torej meri in prikazuje trenutno hitrost vozila. Kot dodatna oprema so se mehanski merilniki hitrosti začeli pojavljati že pred 20. stoletjem, standardna oprema pa so postali tam od 1910 dalje. Prvi merilnik hitrosti oz. tahometer je izumil Charles Babbage, in sicer za lokomotivo, prvi elektronski merilnik hitrosti pa hrvat Josip Belušić, ki so mu takrat pravili velocimeter. Prvi pravi patent za merilnik pa je pripadal Nikoli Tesli leta 1916. Sicer pa so že stari Rimljani merili hitrosti in razdalje, tako da so šteli obrate koles na vozovih. Prvi avto z vgrajenim merilnikom hitrosti pa je bil oldsmobil curved dash runabout, letnik 1901.

Kako pa sploh delujejo merilniki hitrosti? Vemo, da nam kazalec kaže na številko, ampak kaj se dogaja v ozadju? To je odvisno od sistema, ali je mehanski ali električni. Če pogledamo prve, ti imajo fleksibilen kabel, ki se vrti, pritrjen na zobnike menjalnika. Ti nato sučejo ta kabel, ki nato suče mehanizem merilnika. Drugi del kabla je pritrjen na trajni magnet, ki se nato suče sorazmerno s hitrostjo. Ko se vrti, vpliva na aluminijast obroč, ki zaradi vrtečega se magnetnega polja tudi teži k vrtenju, ampak mu to prepreči pusti spiralasta vzmet. Na ta aluminijast obroč je pritrjen kazalec, ki nato z ravnotežjem med obema silama ponazarja hitrost vozila. Ko avto upočasni, se magnetna sila na obroč zmanjša in tista vzmet kazalec merilnika prestavi nazaj na ničlo oz. v prvoten položaj.

Kako pa je z električnim? Ti so danes praktično v vsakem avtu. Tu dajalnik pulzov, ki je nameščen na menjalnik, meri hitrost vrtenja. Podatke posreduje prek električnih signalov, ki so nato prevedeni v električni prikaz ali pa v primeru analognih merilnikov posredujejo informacije v magnetni sistem, ki zopet obrača kazalec sem in tja.

T. i. obratomerom tudi pravimo tahometer, saj oba merita hitrost vrtenja nečesa. In tu je način delovanja zopet odvisen od sistema, saj jih je cel kup. Nekateri meritve opravljajo na svečkah, se pravi merijo frekvenco eksplozij v batih, ampak to je itak uporabno samo pri bencinarjih, ker dizelski motorji nimajo svečk, in niti ni tako pogost sistem; običajno pa imamo v motorju majhen generator, nameščen na pogonsko gred, ki meri nihanja v električni napetosti, ki jo proizvede trajni magnet na gredi. Ta napetost je  sorazmerna s hitrostjo vrtenja gredi, in evo, imamo število obratov. Pa tudi laserski sistemi se že uporabljajo za merjenje števila vrtljajev. Ti ne potrebujejo fizičnega stika med tahometrom in pogonsko gredjo, saj prvi vse podatke dobi prek infrardeče svetlobe, ki je usmerjena na pogonsko gred. En del na gredi odbija svetlobo in tahometer tako meri, kako pogosto se svetloba odbija nazaj k njemu in s tem hitrost vrtenja gredi. In evo, zopet imamo število vrtlajev motorja na minuto.

Večina avtov ima še vedno analogne merilnike, vse pogostejši pa so digitalni. Ti so se pojavili že leta 1976, in sicer so jih Aston Martinovci vgradili v svoj model lagonda. Šlo je seveda za enobarvne merilnike, ki pa se začuda niso obdržali, saj so ljudje raje bolščali v klasične analogne kazalce, kot še mnogi danes. Danes so ti še najpogostejši, ostali merilniki, kot je odometer, pa so seveda digitalni. No, par let še bo minilo in bo itak vse digitalizirano. Pri Mercedes-Benzu na videz montirajo na armaturno ploščo kar tablične računalnike, s svojimi ogromnimi zasloni, pred voznikom in še posebej na sredini armaturne plošče, pa zmaga itak Tesla. Tudi Audijevi so omembe vredni, vsaj kar se tiče 'vau-učinka', če morda ne odzivnosti in praktičnosti.

Vse pogostejši pa so tudi 'head-up displayji', ki bodisi prikazujejo podatke na kose prozorne plastike nad instrumenti ali pa kot tisti dražji kar na vetrobransko steklo. Sumimo, da bomo kmalu imeli vse podatke na steku ... Do takrat pa le občasno poglejte teh nekaj centimetrov južneje, da se boste izognili prejemanju občinskih ljubezenskih pisem. Tistih s položnicami, saj veste.