Hvala, nona

Fiat 1400

Avtor prispevka: Jure Cehner

Avtomobil, ki je v svojem osemletnem obdobju postal tudi seat in zastava, je pri Gregorjevih dokaj rosnih 19 letih postal njegov prvi avto. In tega ne pozabiš nikoli, pravi.

Deli Natisni

Foto: Anže Jereb

24. 12. 2015 ob 16:20

Komentarjev: 0

Gregor Godina

Ko vam kot 19-letniku babica oz. nona nameni nekaj denarja, da si lahko kupite avto, vas bi večina razmišljala o kakšen rabljenem cliu ali corsi. Ampak ne Gregor, on si je nonšalantno kupil starodobnik, ker mu je bil pač všeč, čeprav je vedel, v kaj se spušča. Poleg izredno šarmantnega prevoznega sredstva si je obenem ustvaril še hobi. Zdaj že več kot 60 let star fiat 1400 je bil njegov prvi avto in nakupa niti približno ne obžaluje.

Gregor, starodobnikov je veliko, zakaj ravno ta fiat?

Lahko bi rekli, da sem ljubitelj znamke. Predvsem zato, ker so me kot otroka vozili naokoli s fiatom in takšnih izletov skozi življenje ne pozabiš. Živimo korak od italijanske meje, zato so bili fiati v naših koncih precej pogosti. Skozi moje otroštvo so nono (dedek po primorsko), stric in oče večkrat popravljali naša domača vozila in so govorili, da je treba na hitro skočit čez blok (mejo) po rezervne dele. Ja, to bo to, zakaj mi je ta znamka bolj pri srcu kot druge.

Kako si sploh prišel do njega?

Vse se je začelo tako: bil sem pri bližnjem sosedu, starejšemu mehaniku, ki mi pove, da je v Pivki nek fiat 1400, meni model sicer nepoznan, saj sem imel komaj 18 let. Vprašal sem očeta, kaj zaboga je ta avto in mi pove, da je velik, da pije dosti bencina in da naj ga raje ignoriram. Ko sem pogledal v knjige, mi je model bil takoj zanimiv in preskočila je iskrica. Postal je moja 'prva ljubezen', bi se lahko reklo. Sledil je telefonski pogovor z lastnikom in kasneje še ogled samega vozila. Po nekaj mesecih prepričevanja lastnika je bil ta fiat 1400 pri meni doma. A pred tem sva morala razbiti leseno lopo, ki je bila narejena po vozilu. Aja, in denar zanj mi je dala nona.

Hvala noni, torej. Avto verjetno takrat ni izgledal tako krasno kot sedaj?

Ah, kje. Avto, kot sem omenil, je bil 20 let v leseni lopi. Pogled nanj nikakor ni bil prijeten, saj je bil prekrit s prahom, barve sploh ni bilo mogoče razločiti. Ko sem zadevo pripeljal domov, so me sosednje imeli za norega in se spraševali, kakšen avto je to, ali dela ali je za na odpad. Nisem se dal. Določeni deli pločevine so bili gnili, strohnele so bile tesnilne gume, tapecerija popolnoma iztrošena. Začelo se je triletno kompletno restavriranje avta. Dobri stari klepar je nadomestil gnilo pločevino z novo, ličar ga pripravil in pobarval in tako je avto dobil nazaj svoj stari lesk. Mehanične dele sem razstavil, speskal in pobarval. Pri ponovnem sestavljanju pa mi je pomagal stric, ki je izučen mehanik.

Povej nam kaj o tehnikalijah.

Gre za letnik 1952. Ta avtomobil so Italijani delali osem let, od leta 1950 do 1958, izdelovali so naslednje modele: berlina, coupe, limuzina, cabriolet in izvenserijske modele pininfarina in viotti. Model je torej 1400, kar pomeni, da ima motor 1.400 kubičnih centimetrov delovne prostornine. Ima 32 kilovatov moči, kar je slabih 44 'konjev', in pogon na zadnji kolesi. Menjalnik je 4-stopenjski ročni, pije pa kakšnih 10 litrov na 100 prevoženih kilometrov. Aja, čas do stotice ni pretirano ugleden, kakšnih 36 sekund potrebuje.

Rezervne dele za tako star avto je verjetno težko dobiti, kajne?

Pa niti ne. Med tem, ko se je avto pripravljal, sva z očetom obiskala prve sejme v Imoli, Padovi, Reggio Emili in Milanu in tam kupovala nove in nadomestne dele. Na sejmu v Padovi sem spoznal gospoda Flavia Paolinija, ki ima klub ARA Fiat 1400-1900 in ki mi je prodal kromirane in še ne montirane sprednje in zadnje odbijače. Paolini me je še bolj navdušil, ko sem izvedel, da ima doma vse modele fiatov 1400 in 1900. No, z očetovo pomočjo je bil leta 2003 moj fiat končno končan in sledila so prva srečanja, tekmovanja po Sloveniji, Hrvaški in Italiji. Kar se tiče vzdrževanja in montiranja, običajno se teh stvari lotim sam, od menjave olja, podmazovanja gibljivih delov, npr. zglobov, siven-blokov, kardanskih križev itn. V primeru večje okvare se posvetujem oz. mi z veseljem priskoči na pomoč stari mehanik Roman Fikfak iz Portoroža, ki ste ga vi tudi že gostili.

A se veliko potikaš z njim naokoli?

Še kar, ja. Letno naredim okoli 1.500 kilometrov. Leta 2005 smo se udeležili srečanja kluba ARE v Sieni, to je bila moja od mnogih poti, ki se je izkazala tudi za zelo naporno in dolgo. Od takrat redno obiskujemo njihova srečanja, vsi člani ARE nas imajo radi in z veseljem se vedno znova obiskujemo tudi izven srečanj. Dogodkov je bilo veliko, predvsem vsa srečanja v Italiji, ena izmed najbolj napornih je bila vožnja iz Kopra od mesta Monte Argentario, kjer sem za 620 kilometrov potreboval 10 ur vožnje. In sedenja na klopi se hitro naveličaš. Neprijetne so pa vsekakor vožnje po dežju, saj imajo brisalci samo eno hitrost.

Vsi ti izleti pa logično terjajo svoj dolg. Stroški restavriranja so bili za takratne razmere veliki, saj sem bil še dijak in sem opravljal razna dijaška dela, da sem lahko kupoval dele in plačeval storitve, seveda pa so tudi starši veliko prispevali, za kar sem jim zelo hvaležen.

Kaj ti je na avtu najbolj všeč?

Moje najljubše in tudi najdražje stvari za popraviti so prvi modeli smerokazov, ki so se sploh pojavili na avtomobilih in se sprožijo na elektromagnet, gretje z ventilatorjem ter avtoradio, ki je v bistvu dodatna oprema. Navdušuje me udobje tega vozila, saj ima mehko vzmetenje, sediš kot na domačem počivalniku; še najmanj pa ropot, glasnost motorja in vibracije pri veliki hitrosti. Doseže 120 km/h, kar je za to vozilo veliko, ampak se plača cena na zadnjici. Kot vidite, ima klop, takrat še niso poznali sedežev. Vozilo se pelje kar normalno in če sem iskren, raje sedim na desni kot na levi strani. Tam je namreč volan. Imam pa problem; kadar moram na hitro vstopiti v nov avto, takrat rad primem za kljuko vrat na desni strani. Hja, stara navada, železna srajca, kaj češ ...

Zadnje besede?

Ta fiat bo še kar lep čas z mano, saj je, kot sem rekel, moja prva avtomobilska ljubezen. Ni pa edini, naslednji avto, ki se ga bom lotil, je fiat 600, leto izdelave 1956, zdaj pa končujem vozilo, ki sem si ga zelo dolgo želel imeti v svoji garaži, in sicer fiat simca 6CV faux cabriolet, letnik 1937. V lasti imam pa še motorja pony express in tomos kolibri 14V, letnik 1969. Vsi so krasni, ampak fiat ima posebno mesto v mojem srcu, saj veste, prvega ne pozabiš nikoli.

1 / 17

Tehnične specifikacije

Tehnični podatki

tehnični podatki	fiat 1400
vrsta motorja	bencinski, štirivaljni, vrstni
prostornina v ccm	1395
moč v kW (KM) pri vrt./min	32 (44)
menjalnik	ročni, štiristopenjski
pogon	na zadnji kolesi
največja hitrost v km/h	okoli 120
pospešek 0-100 km/h v s	36
poraba v l/100 km	10
cena novega vozila	1.350.000 lir
zdajšnja vrednost v EUR	okoli 13.000