Igor Pirnat Vsakomur svoje, pravijo. To še posebej velja za avte, kjer imajo vsake oči resnično svojega malarja. Igorjeve oči so 'namalale' cadillace. Lahko bi rekli, da si je vsako desetletje privoščil enega, tako da jih ima v svojih garažah zdaj že šest. Kajpak ne gre za novodobne cadillace, ki, roko na srce, ne uživajo takšenga legendarnega statusa kot njihovi predniki. Igor se osredotoča predvsem na slednje. Volanovci smo ga prisilili, da nas je zapeljal s svojim eldoradom.
Igor, od kod takšna fasciniranost nam temi cestnimi ladjami?
Že od samega začetka njihove zgodovine so cadillaci veljali za simbol prestiža in kakovosti. Zagotovo poznaš ameriški rek, ki pravi, da je določena stvar 'the Cadillac of ...', kar pomeni, da je ta stvar med sebi enakimi najboljša. Že od časa ribjih plavuti na zadkih so bili cadillaci vpadljivi, pompozni, gromozanski, za marsikoga celo žaljivi, pač nekakšna trditev sami po sebi. Logično, poganjali so jih največji motorji V8, ki so bili na voljo. Če si si ga lastil, je bil to mejnik v življenju in znak, da ti je uspelo. Zelo preprosto. Meni osebno pa so zelo všeč, predvsem, ker so v duhu želje po osvojitvi Lune vse od leta 1959 dalje na zadku nosili svoje ikonične repke oz. 'tailfins' in luči v obliki raket.
Ta tvoj eldorado še spada torej med te legendarne ogromneže, ne?
Ja, moj eldorado je letnik 1976, kar pomeni, da je zadnji prostorninsko veliki cadillac, tale pač v kupejski in kabrioletski izvedbi. Eldoradi so vedno bili v samem vrhu Cadillacove ponudbe oz. drugi, cenovno takoj za cadillacom serije 75 tja do leta 1966. Kar pomeni tudi, da so bili ogromni. Skoraj šest metrov ima v dolžino, kar pomeni, da je daljši od vašega amaroka. Pa tudi od marsikaterega kombija.
Kaj nam še lahko poveš o njegovi zgodovini?
Eldorade so začeli proizvajati leta 1952, do konca proizvodnje leta 2002 pa se je menjalo kar deset generacij. Originalni kabrioletski eldorado, letnik 1953, je bil skupaj z eldoradom brougham najdražji in najbolj luksuzen model znamke. V letih od 1965 do 1972 so imeli še označbo fleetwood. Samo ime eldorado pa je seveda španskega izvora, in sicer v prevodu pomeni zlat oz. pozlačen. Namiguje tudi na mitološko južnoameriško mesto El Dorado, ki bi naj bilo pozabljeno mesto zlata. Španski raziskovalci so bili po odkritju Amerike precej obsedeni z mestom, ampak ga seveda nikoli niso našli. Nazaj k avtu; tale moj letnik 1976 je že sedma generacija eldoradov, to generacijo so proizvajali že od leta 1971, vsakih nekaj let pa so ga tudi malo spreminjali.
Kako si sploh prišel do tega avta?
Ta avto imam že več kot 15 let. Ne, nisem šel ponj v Ameriko, temveč sem ga kupil v Nemčiji. Njegov lastnik je umrl in njegova žena se ga je takoj odločila prodati. Verjetno se ji ni dalo ukvarjati z mučnim parkiranjem. V glavnem, našel sem ga na spletni strani in se v najhujšem možnem snežnem metežu podal ponj v Nemčijo. Ob nakupu je bil kot nov, prevoženih je imel samo 10 tisoč milj, kar je približno 16 tisoč kilometrov. Skratka, zelo lepo ohranjen, brez kakršnihkoli vidnih poškodb. Pri nakupu zato nisem okleval.
Verjetno tudi jaz ne bi. Kako pa se zadeva pelje? Proti evropejcem verjetno kot tanker, kajne?
Na kratko, ja. Ladja je kar prava prispodoba za mehkobo, nagibanje in neodzivnost. Izjemno je udoben in vse se upočasni v tem avtu. Nikakor ni za hiter življenski stil; če se ti kam mudi, cadillac ni priporočljiv. Pač, elegantno se pelje, lahko pa zaradi ogromnega navora, ki je na voljo, tudi nenormalno hitro pospeši. Ampak to me ne zanima sploh, ta avto ni za to, saj hitro zletiš iz ovinka. Z njim naredim zelo malo kilometrov pa še ti, ki so, so zelo ležerni. Čuvam in vzdržujem ga namreč sam, zato sem pričakovano pazljiv. Voziti se da pri smešno majhnem številu obratov, zato je avto tudi zelo tih. Idealen za 'kruzanje'. No, popravek, bolj kot ladji je podoben jadrnici. Temu primerno je tudi luksuzen, denimo, luči imajo že senzor, da ne slepijo nasproti vozečih vozil, ima električni pomik antene, strehe in sedežev itn. V tem avtu mi ni hudega.
Takšna ladjo mora poganjati kar poštena mašina pod pokrovom. Kaj brni tam spodaj?
O, seveda. Dobri dve toni spraviti v tek ni lahko. Gre za 8,2-litrski bencinski motor 'big block' V8. Za svojo enormno prostornino ima zelo malo 'konjev' vsega skupaj 161 kilovatov oz. 219 'konjev', ampak zato toliko več navora. Kompresijsko razmerje teh motorjev je bilo tudi majhno, samo 8,5 proti ena. Zasnovan je bil v obdobju naftne krize, ko so Arabci uvedli prvi embargo na izvoz nafte. Ta je trajal vse tja do leta 1974 in je povzročil dvig cen za sodček nafte s treh na dvanajst dolarjev, v Ameriki pa še precej več. Tako je vplival na marsikaj, med drugim tudi na cestne omejitve v Ameriki, razne regulacije, s katerimi so želeli vplivati na manjšo porabo goriva, in smešno dolge vrste na črpalkah. Ti dogodki so čez lužo odprli slap majhnih japonskih avtomobilov z majhnimi prostorninami motorjev, domači proizvajalci, med drugimi Cadillac, pa se niso tako hitro odpovedali ogromnim kubaturam. Poraba tudi ni prav nič primerna za naftno krizo, od 20 do 40 litrov pije na 100 kilometrov.
Zadnje besede?
Zelo ponosen sem na svojega eldorada, pa ne samo na tega, na vse v moji zbirki. Vzdrževanje je zelo nezahtevno, praktično skoraj nepotrebno. Zaradi majhnega števila obratov, pri katerih deluje, motor ni podvržen hudim naporom, zato je delovna doba smešno dolga. In to mi je všeč, ameriška vzdržljivost. V 40 letih se ni pokvarilo skoraj nič.