Zoran Gerbec Zoran iz Šentjurja si lasti mercedes-benza. Nič kaj posebnega, bi si človek mislil, dokler nanj ne vrže para oči. No, že ena je dovolj, kajti takšnih avtov na cestah že dolgo ni več za zaslediti. Gre namreč za mercedes-benza 170S cabrio B, SCB krajše, iz leta 1950. Da, avto rine že v svoje 64. leto, izgleda pa, kot da bi ravno zapeljal iz povojnega Mercedes-Benzovega prodajnega salona. Zoranov ponos je znan tudi daleč naokrog, kajti na uho nam je prišlo, da avto prav rad posodi predvsem mladoporočencem. Zoran se očitno hitro razneži ob mladi ljubezni.
Za začetek hočemo lekcijo o zgodovini.
Pa dajmo na hitro eno lekcijo. Tik preden je po vojni tovarna Mercedes-Benz pričela s serijsko proizvodnjo, je na trg poslala model 170S cabrio B. V letih od 1949 do 1951 so zdelali samo 1603 komade, tako da je tole pravi avtomobilski biser, še posebej, če upoštevamo dejstvo, da jih je od teh 1.600 preživelo precej malo. Koliko točno, žal ne vem. Če res posplošimo zadevo, bi lahko rekli, da so tile avti ekvivalenti današnjemu razredu S. Zamišljeni so bili kot vrhunska vozila za povojno obdobje in kot vedno je bila temu primerna tudi cena. 15 tisoč bivših nemških mark je stal takle lepotec. Koliko je to, če bi preračunal in upošteval inflacijo, ne vem, zagotovo pa dosti. Ampak povojno obdobje ni čas blaginje in se ne cedita med in mleko, zato so se tile avti precej slabo prodajali. Kljub temu, da so bili vrhunski, zato je škoda, da jih ni dandanes še več naokoli.
Zdaj pa še nekaj konkretnega o tem modelu.
170S cabrioB oz. SCB je štirisedežnik, obenem pa so takrat proizvajali še modele SCA, ki so bili kupeji oz. dvosedežniki s snemljivo streho. Že takrat se je pričelo marketinško ločevanje potencialnih kupcev na tiste, ki so želeli praktičnost, in na druge, ki jim je bil poglaviten bolj dinamičen izgled. SCA-jev so naredili še manj, samo okoli 800 primerkov. Pri obeh pa je bil enak motor, in sicer bencinski agregat s 1767 kubičinimi centimetri prostornine. Vsega skupaj proizvede 52 'konjev' oz. 38 kilovatov in če na polno pritisnem na plin, pridem na avtocesti tudi do 122 kilometrov na uro. Ampak se načakam. Sicer pa takšnega avta ne voziš, ko se ti kam mudi.
A je edini svoje vrste na naši strani Alp?
V Sloveniji je tale edini, tako je. SCA-jev je pa pet, kar je tudi po svoje logično, saj so kupeje uporabljali bolj za nedeljske vožnje kot za vsakodnevna opravila in jih je zato precej večji odstotek od vseh proizvedenih ohranjenih.
Se mu 64 let pozna pri vožnji?
Sploh ne. Vožnja je zelo udobna, čeprav sedeži niso kaj ekstra ergonomični, to je res. Za tiste čase je bil avto zelo moderen, ima centralno mazanje končnikov, ki se lahko tudi zatesnijo, radio, ogrevanje kabine in možnost namestitve potovalnih kovčkov. Če se v avtu slučajno znajde kakšna dama, seveda. Streho moram seveda sam odpreti in zapreti, za to pa porabim nekje dve do tri minute, kar sploh ni problem. Super tesni, zvočno sicer malo manj, na glavo pa ne bo kapljalo nikomur. To je važno. Nemški inženiring pride tu resnično do izraza. Aja, radio je bil malce težaven, saj je na dolgih valovih in elektronkah lovil kakšno postajo samo še ponoči, zato sem vgradil pretvornik s 6 na 12 voltov, zdaj pa poslušam kar radio na kartice.
Kako si sploh prišel do tega avta? Ne ležijo namreč kar na odpadih.
Žal sem ga našel točno tam. Ne, ni z mano že od vojne, kupil sem ga v Ameriki ravno na nekem odpadu in ga nato s trajektom pripeljal v Evropo. Tam so v njem videli samo staro železo in mi je kar zavrelo, ko sem ga videl razpadajočega na nekem zanikrnem odpadu. Moj bo, sem si takoj rekel. Avto je bil v razsulu, tako da sem moral kar fino pljuniti v roke. Dve leti je trajala obnova oz. nekje 1600 ur, če sem pravilno izračunal. Začelo se je tako, da sem ga dodobra razstavil, končalo pa se je v tej obliki, ki ga vidite. Restavriral sem ga na Poljskem, nekaj pa tudi v Hočah pri Mariboru, kjer dela eden od redkih strokovnjakov za to generacijo mercedesov.
Zakaj si se sploh odločil za nakup? Si vedel, v kaj se spuščaš?
Absolutno, strast do tovrstnih avtomobilov gojim že od res mladih nog. Oče je leta 1954 šofiral za direktorja Slovenskih železnic, samo da je vozil 170S s trdo streho. Tako da sem se mogoče zaljubil v ta avto ravno zato, ker me spominja na očeta. Hja, in pa še na en prav poseben dogodek. Enkrat sem mu med vožnjo pri 80 km/h padel iz avta. Se spomnim, da sem se igral s kljuko in ker se vrata odpirajo v nasprotno smer, po 'samomorilsko', jih je veter odprl in me je kar posesalo ven na travnik. Pri takšni hitrosti je bilo vse skupaj kar dramatično. Ampak sem ostal živ. V bistvu sem kar dobro odnesel, če pomislim. Ah, spomini, ko smo bili mladi in neumni. Pa dobro, mladi smo malo manj, neumni pa smo še vedno.
Zdaj vsaj veš, da ne smeš odpirati vrat med vožnjo. Zadnje besede?
Sem povedal glavno. Mogoče samo še en predlog za kakšnen prispevek za vašo oddajo. Fascinantno mi je primerjati stara in nova vozila, še posebej v smislu, koliko okolje obremenjuje starodobnik. Če pomislimo, poraba mojega mercedesa se gliblje okrog devetih litrov na sto kilometrov, vendar če primerjamo, koliko energije se je porabilo, da se je celoten avto proizvedel, je pa neprimerljivo z energijo, ki je z vso elektroniko in opremo potrebna za proizvodnjo novega, ki pa porabi samo kakšen liter goriva manj. Vam pa želim vse najboljše in čim več objektivnih testov!