Ljubica, ki bi jo oboževala še žena

Brutalni quadrifoglio smo že preizkusili in bili navdušeni. Podobno zadovoljno smo godli tudi ob ’180-konjski’ dizelski različici in čeprav se giulia na našem primerjalnem testu PRIMA ni najbolje odrezala, ne pomeni, da ni dobra. Ob prebiranju takratnega testa boste ugotovili, da smo jo postavili ob bok najboljših predstavnikov segmenta, obenem pa 'kaznovali' nekatere stvari, ki so lahko del serijske oziroma dodatne opreme. Denimo nepremičen naslon zadnje klopi …

Ena od pripomb v testu je bila tudi suhoparna notranjost s črnino vse naokoli. Tokratni veloce teh težav nima, rdeče usnje na sedežih in v rdečico odeta polovica notranjosti naredita celotno izkušnjo bistveno bolj atraktivno. Počutil sem se kot na kraju, kamor se gredo možje malce na skrivaj pozabavati, brez da bi žene za to izvedele. In to je samo dobro, okolje je fantastično in zanimivo, nastopaško, pač, takšno, kot v alfi mora biti. Seveda je tudi izdelava odlična, to smo povedali že takrat, in čeprav prostorsko giulia ni najbolj uporaben predstavnik segmenta, navduši drugod. Tam, kjer je celo bolj pomembno.

Malce manj barvne zadržanosti bi si sicer želel še zunaj, čeprav se mi takšna srebrna s temnimi platišči zdi bistveno bolj zanimiva od bele. Veloce tudi sicer izgleda bolj nastopaško od 'navadne' giulie. Je nekoliko bolj pritisnjena k tlom in bolj nabita, zato posledično izgleda še bolj nastopaško. Od '180-konjske' s samodejnim menjalnikom je dražja za 6 tisočakov in pol, nekaj na račun bolj bogate opreme in štirikolesnega pogona, malo pa seveda, ker je veloce, torej bolj posebna giulia. Le eno stopnjo nižje od brutalne deteljice je in, kot že rečeno, najboljša različica, ki še zeli privabljati širok krog kupcev.

Lahko jo izberete z zmogljivim turbobencinarjem, ki ponudi skoraj 210 kW moči oziroma 280 ’konjičkov’, mi pa smo tokrat zapeljali turbodizelsko različico s 154 kW moči oziroma z 210 KM. Vozniško je naravnost fantastična in brez težav lahko izjavim, da je v mokrem med zavoji bistveno hitrejša od brutalne deteljice. Giulia veloce kljub štirikolesnem pogonu ne deluje niti trohico manj prvinska ali pa bolj okorna od le zadaj gnane. Občutek je res vrhunski in nobenega dvoma ni, da je to vozniško najboljši predstavnik segmenta. Če vam vožnja pomeni največ, tukaj ne boste razočarani.

Štirikolesni pogon v osnovi vseh 100 odstotkov moči dostavlja zadnjemu paru koles, kar pomeni, da gre od motorja preko kardanske gredi neposredno do zadnjih koles. Ko ti zdrsneta, kontrolna enota preko elektromotorja oziroma pretvornika pogona aktivira večlamelno sklopko in požene še sprednji kolesni par. Sklopko pogona lahko povsem zapre, zato takrat do sprednjih koles torej pride 50 odstotkov celotnega navora oziroma celo malenkost več, ker zadnji in sprednji kolesi nimata povsem identičnega prestavnega razmerja; sprednji imata manjšega za 2,5 odstotka in se zavrtita celo hitreje. Celoten sklop tehta le 50 kilogramov, deluje pa izjemno hitro, zato je takšna giulia neverjetno vodljiva.

Program upravljanja s karakterjem vozila pri alfi imenujejo DNA, to že veste. V srednjem načinu N (Normal) je giulia lahkotna in presenetljivo udobna, pa čeprav se ne nagiba kaj dosti. Volan je poln informacij in za vsak dan ter nenaporne vožnje je podvozje v tem načinu res lepo odzivno ter udobno. Ko si boste zaželeli nekaj več akcije, je dovolj premik stikala na D (Dynamic), obenem samodejno otrdijo še blažilniki (posebej to funkcijo lahko potem izključite) in takrat giulia napade ovinke s takšno lahkoto, da je nasmešek na ustih zagotovljen.

Sam sem jo malce 'zlorabil' na skoraj povsem prazni Jadranski magistrali, kjer sem upal, da kilometrov sploh ne bo zmanjkalo. Zaradi štirikolesnega pogona ni nič bolj okorna, ker v suhem pogon do sprednjih sploh ne pride, nos še vedno grabi kot pajek in podkrmiljenja praktično ni. Pospeševanja so precej silovita, okoli šest sekund in pol potrebuje do stotice. Sam večinoma v tovrstnih avtomobilih zagovarjam ročne menjalnike, a bi najbrž kljub temu izbral prav takšen 8-stopenjski samodejni. Je eden najboljših na trgu in praktično brez hib. Niti pri speljevanju ne cuka, menjave prestav vrši z izjemno lahkoto in hitrostjo, celo pri priganjanju vedno skrbi, da so vrtljaji optimalni in avtomobil pripravljen, da se izstreli iz naslednjega zavoja.

Če boste vseeno želeli prestavljati sami, sta obvolanski ročici zaradi svoje velikosti vedno zlahka dosegljivi. V bistvu morata biti veliki, ker sta postavljeni fiksno in ne na volanskem obroču, kjer bi se vrteli skupaj z njim. Ampak ni bojazni, da ju boste zgrešili.

Edina stvar, ki me pri takšnem veloce moti, je zvok motorja. Dizel je tudi tukaj preglasen in malo pokvari splošno ugodje. Zato pa je veloce lahko tudi turbobencinski ...